Nahajate se tu: Domov Destinacije Afrika Namibija
Osnovni podatki

Namibija

Uradni jezik: angleščina
Državna himna: Namibia, Land of the Brave
Glavno mesto: Windhoek
Površina: 825,418 km²
Prebivalstvo: 2.113.077
Gostota: 2,54/km²
Valuta: namibijski dolar
Časovni pas: UTC+1
Vrhnja internetna domena: .na
Nacionalna klicna koda: ++ 264

Cepljenje in zaščita
Bolezen Cepljenje
Tifus
Tetanus
Steklina
Hepatitis B
Malarija
Rumena mrzlica
Hepatitis A

Več o posamezni bolezni lahko izveste s klikom na željeno povezavo.
Za dodatne informacije o cepljenju pa se z miško postavite na željen vnos v desnem stolpcu.

O državi

Republika Namibija je obmorska država v jugozahodni Afriki, na obali Atlantskega oceana na katerega meji na zahodu. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano, ter na jugu na Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, torej je ena od najmlajših držav na svetu.

Zgodovina
Ozemlje Namibije je bilo poseljeno že pred 2000 leti, sprva z Bušmani, Damara in Nama ljudstvi, od 14. stoletja dalje pa tudi z Bantu ljudstvi. V 19. stoletju pride ozemlje pod nemško oblast kot Jugozahodna Afrika, z izjemo Walwis Baya, ki pripade Veliki Britaniji. Med I. svetovno vojno ozemlje okupira Južna Afrika, ki ga upravlja kot mandatni teritorij Lige narodov vse do II. svetovne vojne, ko si ga enostransko priključi. Leta 1966 marksistična organizacija SWAPO sproži vojno za neodvisnost ozemlja Namibije. Južna Afrika šele leta 1988 privoli v končanje njene okupacije na celotnem ozemlju v skladu z mirovnim načrtom Združenih narodov. Neodvisnost Namibije nastopi 21. marca 1990, medtem ko ji je Walwis Bay prepuščen leta 1994.

Država je razdeljena na 14 območij; od puščave do polpuščave, gozdnatih predelov in savan. Rastlina Welwitschia Mirabilis je ena izmed najstarejših na svetu in raste samo v puščavi Namib. V Namibiji lahko dobimo več kot 120 vrst dreves, kot so npr. ‘’ camel thorn’’ v obliki dežnika, eroloba akacija, drevo ‘’ana’’, faitherbia albida, ki je zelo pomembna za prehrano divjih živali. Na severu države so značilna drevesa kot Molane, Terminalia, Marula, Baobab, palme Makalani…V Namibiji lahko dobimo več kot 200 endemijskih rastlin, najbolj zanimive izmed teh so: aloe asperlifolia, slonova noga, adenia peceuelii in ‘’halfmens’’. V glavnem ima namibijska flora tipične značilnosti suhih predelov. V območju Okavango imamo močvirnat predel, v območjih Caprivi in Kavango pa gozdove.

FAUNA

Kljub temu,da jih je v zadnjih letih izumrlo veliko(kot npr. puščavski lev), imamo vseeno veliko različnih živali. Najbolj redki so beli nosorogi,ki so v tem predelu Afrike izumrli že pred 20.stol., a so jih v zadnjih letih spet uspeli naseliti v narodnem parku Etosha, dobimo lahko tudi gorsko zebro,temno hijeno ter pingvine iz Capa. Tudi navaden savanski lev je zadnje čase zelo ogrožen; v zadnjem dvajsetletju se je njihovo število razpolovilo, dandanes pa jih v nacionalnem parku Etosha prebiva le 350. Pred kratkim so odkrili skupino črnih nosorogov,ki se je naselila v Damaralandu. Od plazilcev lahko tukaj dobimo Nilskega krokodila, številne kače kot modras, črni in zeleni mamba, turkizni boomslang in še mnogo drugih,med katerimi lahko izsledimo tudi nekega pajka ,podobnega tarantoli,ki pleše na vročem pesku,zato da si ne ožge osmih kosmatih tac,prav tako se obnaša tudi zanimiv kuščar- Aprosaura achietae. V namibijskem območju lahko izsledimo tudi več kot 500 raznobarvnih metuljev ter razne žuželke,od paličnjakov do črvov iz mopanskega drevesa. Med ptiči so najbolj razširjeni kormorani, beli pelikani, aironi, ibis, papige…Ribe pa niso zelo različne od naših in sicer glavne vrste so: inčun, posebna vrsta velikih sardel ter,osliči.


PODNEBJE
Namibijsko podnebje je tipico za polpuščavska območja: topli dnevi in hladne noči. Napram našim so njihovi letni časi nasprotni našim; poletja,ki trajajo od oktobra do marca so zelo tople,večkrat seže temperatura tudi okoli 40ºC, med tem ko so zime,ki trajajo od aprila do septembra, imajo velike razlike v dnevni in nočni tempraturi,ki lahko v 24h urah niha od 24 do 0 stopinj. Ob obali je značilna megla od poznega popoldneva do polovice dopoldneva. Deževno obdobje je od januarja do aprila, včasih lahko dežuje tudi med oktobrom in decembrom.

Zdravstvena tveganja

STRAN V DELU!

Priporočljiva rutinska cepljenja: Če niste bili cepljeni za ošpice, mumps, rdečke (MMR), DI-TE PER (davica, oslovski kašelj, tetanus) in poliovirus.

Hepatitis A:
Cepljenje proti hepatitisu A je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področjih z srednjim ali visokim tveganjem za prenos virusa hepatitisa A, kjer so lahko izpostavljeni virusom preko vode ali hrane.  Primeri obolenj s hepatitisom A na potovanju se lahko pojavijo tudi med potovanji v države v razvoju, za katere že obstajajo standardni potovalni načrti z ustaljenimi nastanitvami in prehranjevalnimi navadami.

Hepatitis B:
Cepljenje proti hepatitisu B je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področjih z srednjim ali visokim tveganjem za prenos virusa (HBV), še posebno za tiste, ki so lahko izpostavljeni kontaktu s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami, imajo spolne odnose z lokalnim prebivalstvom ali se lahko okužijo pri zdravljenju (npr. pri nesrečah…).

Tifus:
Cepljenje proti tifusu je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področju južne Afrike, še posebej za tiste, ki bodo obiskali manjša mesta, vasice in podeželje ter dalj časa ostali pri prijateljih in sorodnikih, kjer so v večji meri izpostavljeni okužbi s tifusom preko hrane in vode.

Steklina:
Cepljenje proti steklini je priporočljivo samo za določene skupine potnikov, ki preživijo veliko časa zunaj, posebej v ruralnih predelih in sicer pri aktivnostih, kot so: kolesarjenje, kampiranje ali pohodništvo.  Prav tako je cepljenje proti steklini priporočljivo za potnike z značilnimi poklicnim tveganjem (npr. veterinarji), za dolgotrajne potnike in osebe, ki živijo na področjih z visokim tveganjem izpostavljenosti; za potnike, ki so vključeni v aktivnosti, ki jih lahko pripeljejo v direkten stik z netopirji, mesojedimi živalmi in drugimi nevarnimi sesalci. Posebej ogroženi so otroci, ker se radi igrajo z živalmi, lahko prejmejo več ugrizov ali pa o njih ne poročajo.

Polio:
Priporočeno za odrasle potnike, ki so prejeli primarno serijo ali inaktiviranih poliovirusov (IPV) ali oralno polio cepivo (OPV). Priporočamo dodatni odmerek IPV pred odhodom.

Malarija:
Področja Namibije z malarijo: prisotna je v provincah: Kunene, Ohangwena, Okavango, Omaheke, Omusati, Oshana, Oshikoto, Otjozondjupa in Caprivi Strip.

V kolikor potujete v predele Namibije z malarijo, svetujemo, da se pred potovanjem o ustrezni zaščiti posvetujete z zdravnikom v Ambulanti za potnike.

Poti za preprečevanje malarije:
·    predpisana antimalarična zdravila
·    uporaba repelentov, dolga oblačila za zaščito pred piki komarjev
·    prenočevanje v klimatiziranih in dobro zaprtih sobah ali pod zaščitnimi mrežami

Posebno opozorilo: Klorokin ni učinkovito antimalarično zdravilo v Namibiji in naj ga ne bi uporabljali.

Dobro je vedeti
Namibija je ena najredkeje poseljenih držav na svetu, saj v povprečju na kvadratnem kilometru živita le dva prebivalca. Zaradi pomanjkanja padavin so naravne razmere za življenje precej neugodne, zato kljub zdajšnji triodstotni letni rasti prebivalstva ni pričakovati, da bo gostota prebivalstva v prihodnosti pomembneje narasla. Izrazito rast doživljajo predvsem glavno mesto Windhoek (okrog 160.000 prebivalcev leta 1992) in nekatera gospodarska središča (Tsumeb, Swakopmund). Kljub na videz skoraj nepomembni prisotnosti človeka, še zlasti na obsežnih neposeljenih območjih puščave Namib, je naravno okolje marsikje tudi v povsem "praznih" predelih ogroženo zaradi različnih človekovih dejavnosti. Zaradi neugodnih naravnih razmer in izrazito negostoljubne obale je bilo območje Namibije za Evropejce stoletja nezanimivo. Postopno so ga začeli odkrivati šele v 19. stoletju; v prvi vrsti so jih zanimala naravna bogastva.
Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne enote. Na zahodu se v od 50 do 130 kilometrov širokem pasu ob Atlantskem oceanu razteza puščava Namib, ki je najmanj gostoljubna in skoraj neposeljena. V povprečju dobi manj kot 50 milimetrov padavin na leto, vendar so tu nahajališča diamantov in urana; ob obali je pomemben ribolov. Vzhodno od Namiba je tektonsko dvignjen rob Kalaharijske kotline, ki v povprečju sega do nadmorske višine 1800 metrov, na jugu do 2200 metrov. Predvsem severni del je zaradi nekoliko večje količine padavin bolj primeren za poselitev. Tam je mogoča ekstenzivna živinoreja, na skrajnem severu celo namakalno poljedelstvo. Gospodarsko je najpomembnejše rudno bogastvo, predvsem bakrova, svinčeva, cinkova, kositrova in številne druge rude. Vzhodni del države sestavlja uravnana, redko poseljena polpuščavska in stepska Kalaharijska kotlina z manj kot 200 milimetrov letnih padavin. Zaradi podnebnih razmer in drugih naravnih potez je najbolj zanimiva in nenavadna pokrajina puščava Namib (namib v jeziku domačinov pomeni praznina). Ob obali Atlantika se razteza med rekama Olifants na jugu in Karunjambo na severu O starosti te puščave . obstajajo številne teorije (pogosto se govori o najstarejši puščavi na svetu), dejstvo pa je, da je njen razvoj v več fazah potekal verjetno kar 130 milijonov let. Izrazita sušnost obalnega pasu je posledica vplivov južnoafriškega anticiklona, predvsem pa hladnega Benguelskega toka. Podnebje je ključni dejavnik razvoja značilnega puščavskega živega sveta, pa tudi geomorfoloških pojavov. Na območjih peščene puščave strokovnjaki ločijo kar deset različnih tipov peščenih sipin, med katerimi so najbolj zanimive zvezdnate sipine.
Za celotno puščavo so značilni tudi številni občasni vodotoki, ki s planot Velikega roba tečejo proti zahodu in praviloma niti v obdobju poletnih neviht ne dosežejo Atlantika. Nekateri so bili v preteklosti izredno vodnati, tako da zdaj lahko občudujemo globoke kanjone. Edina stalna vodotoka sta reki Oranje na jugu in Kunene na severu, obe mejni reki s sosednjima državama, Južno Afriko in Angolo.
Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharijske kotline v celoti so bili nomadski Bušmani, ki so živeli v večjih družinskih skupnostih in se preživljali izključno z nabiralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo, ko so se z juga razširili Nami, s severa pa Hereri. Obe ljudstvi sta živeli v plemenski ureditvi in se preživljali v glavnem z živinorejo. Za svoj obstoj sta potrebovali čedalje več zemljišč, zato so bili Bušmani vse bolj odrinjeni v najbolj sušne in za življenje najmanj ugodne predele Kalaharija in Namiba. Z razmahom ekstenzivne živinoreje so za prebivalstvo vse večji problem predstavljale obdobno izrazite suše. Konec 19. stoletja, ko se je belo prebivalstvo na območju današnje Južnoafriške republike razširilo že globoko v notranjost dežele, je v širši okolici zdajšnjega mesta Luederitz na jugu države nastala prva naselbina nemških priseljencev v Namibiji.
Ko je Nemčija na silo zavzela večji del Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stoletja, je število evropskih priseljencev predvsem na račun nemških vojakov v nekaj letih skokovito naraslo. Poleg izkoriščanja rudnih bogastev so si prilastili večino zemljišč v južni in osrednji Namibiji ter se na posestvih, velikih po 5000 hektarov, pričeli ukvarjati z živinorejo. Ko je deželo zasedla južnoafriška vojska, se je priseljevanje belcev še okrepilo; odpirali so se novi rudniki, gradila infrastruktura in prišlo je do velikega prostorskega razmaha živinoreje. Zdaj so med najdonosnejšimi gospodarskimi panogami mesna govedoreja, gojenje karakulskih ovac (katerih prireja je močno odvisna od povpraševanja na svetovnem trgu) ter farmska reja nojev in druge divjadi. Vse bolj priljubljeni postajajo tudi naravni in lovni rezervati.
Sicer skromen delež belega prebivalstva (6 %) je celo 20. stoletje predstavljal gonilno silo v razvoju gospodarstva. Kljub bojaznim pa v Namibiji po osamosvojitvi leta 1990 ni prišlo, kot na primer v Južni Afriki, še bolj izrazito pa v Mozambiku in Angoli, do dramatičnega preobrata v gospodarskem in političnem. Ob tradicionalnih gospodarskih panogah se čedalje bolj krepi vloga turizma. Za avtohtono črnsko prebivalstvo na severu ima še vedno velik pomen samooskrbno kmetijstvo na majhnih kmetijah. Zaradi pretirane paše je marsikje prišlo do močne erozije tal, s katerim je povezan proces širjenja puščave oziroma dezertifikacija. V po obsegu že tako skromnih savanskih gozdovih sta zaskrbljujoča tudi sekanje in požiganje lesa, kar še povečuje erozijo.
Za omilitev ranljivosti dragocenih vodnih zalog v osrednjem in južnem delu države je po veliki suši med letoma 1994 in 1997 prišlo do načrtov o oskrbovanju bolj sušnih predelov z vodo iz stalnih vodotokov na severu (predvsem iz rek Okavango, Kwando in Zambezi). Tem načrtom je najbolj nasprotovala vlada Bocvane, saj bi se ob spremembi rečnega režima gotovo pokazale ekološke posledice v delti reke Okavango.
Voda ima odločilen pomen tudi za kmetijstvo, saj je kmečkega prebivalstva kar 70 %. Na bolj namočenem severu, ki je za živinorejo najugodnejši, potrebujejo za vzrejo ene glave goveje živine od 8 do 20 hektarov pašnikov, na jugu, kjer zaradi skromnejših padavin prevladuje ovčereja, pa za eno ovco od 2,5 do 8 hektarov. Zato ni čudno, da je povprečna velikost farm nekaj nad 10.000 hektarov.
Zaloge vode, predvsem podtalnice, so pomembne tudi v rudarstvu. Namibija je ena vodilnih držav na svetu v pridobivanju uranove rude in diamantov. Slednje pridobivajo na jugozahodu države, okrog ustja reke Oranje. Sprva so diamante iskali v obalnih plasteh puščavskega peska, v novejšem času pa predvsem na območju priobalne celinske police do globine 200 m. Njihova letna proizvodnja znaša 1,5 milijonov karatov, kar Namibijo uvršča na šesto mesto na svetu. Velikega gospodarskega pomena je tudi rudnik urana Roessing 65 km zahodno od obmorskega letovišča Swakopmund. Roessing je največji dnevni kop urana na svetu; v njem pridobijo 8 % svetovne proizvodnje, kar Namibijo uvršča na peto mesto.
Z izjemo zares velikih rudnikov in nekaj mest pa v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedotaknjena območja, ki predvsem ljubiteljem sušne pokrajine nudijo neizmerne užitke. O množičnem turizmu v Namibiji ne moremo govoriti, vendar so bila nekatera območja že pred osamosvojitvijo predvsem zaradi dobrih prometnih povezav zelo zanimiva predvsem za pripadnike višjega socialnega sloja iz takratne Južnoafriške republike (lovni turizem, obisk narodnih parkov). Višji socialni sloji domačega prebivalstva najraje obiskujejo obmorsko letovišče Swakopmund ter narodni park Etosha, tuji turisti pa množično zahajajo predvsem v narodne in tudi zasebne parke z bogatim živalskim svetom; redkeje obiskujejo tudi puščavo Namib in planotasto obrobje Kalaharijske kotline. Razvoj turizma gre, podobno kot v sosednji Bocvani, v smeri "visokega", prestižnega turizma, s katerim naj bi sorazmerno majhno število prestižnih turistov zagotovilo visok dohodek.

Večina jezikov Namibijskih plemen lahko izvira iz bantu ( Ovambo, Herero, Caprivian) ali iz khoisan ( khoikhoi, damara ali druga narečja san). Za djalekte khoisan so značilni zvoki z jezikom, ki so za Evropejce zelo težki zvoki za zgovarjat, zato se zelo težko učijo teh jezikov. Take zvoke se proizvaja tako, da se jezik postavi na različne kraje ustne voltine, glede na zvok, ki bi ga radi naredili. Kljub temu, da je v času osamosvojitve govorilo angleščino le 2% prebivlstva, so se tedaj odločili, da bo uradni jezik, ker so tako olajšali stike z ostalimi državami. Kljub temu ima še dandanes večina prebivalstva kot urani jezik africanes.

PLEMENA

OVAMBO: sestavljajo najštevilnejšo etnično supino in se delijo na 12 skupin, od katerih prebivajo 4 v Angoli,ostale pa v Namibiji. Prihajajo iz srednje-vzhodnega predela Afrike in so se naselili med reki Kunene in Okavango okoli druge polovice leta 1500. Po tradiciji je imelo vsako pleme svojega kralja, naslednjištvo pa je šlo po materni strani. Kasneje so kristjani s svojim prihodom vse to vkinili. Zemlje so last plemen, ne da se jih ne prodati ne kupiti posameznikom. Dandanes ima v območih Ovamboland vska družina svoj ‘’kraal’’ oz. Kot neka majcena zagrajena vasica, z okroglimi hiškami s streho iz slame, s posebnim skladiščem za žito in hmelj,iz katerega proizvajajo odlično pivo. Na redini vsakegas kraal je sveti ogenj druzine, ki gori dan in noč, neprenehoma.
KAVANGO:Delijo se ne 5 skupin: Mbukusku, Sambiyu, Kwangari, Mbunza, Geiriku. V zadnjih časih se je njihovo število zvečalo zaradi migracije i zAngole, ki jih je povzročila državljanska vojna. Večina Kavango-v živi na svero-zahodu, kjer gojijo živino, lovijo ribe in pridelujejo hmelj. Pri njih še vedno vlada matriarhat, vseeno pa so vladarji plemen moški.
HERERO:zajemajo razna plemena kot so npr.: Tjimba in Ndamuranda iz Kaokoland; Mahereo iz Okahandja in Zeraua iz Omaruru ter Mbandero iz Hereroland. Himba iz Kaokoland so podskupina Hererov. Naslednjištvo je deloma po materi,deloma po očetu; mati zapusti naslednjikom materialne dobrine vključno z živino, med tem ko po očetu dobijo navodila, obrede in vse ki se pač tiče vere in politike. Glavna karakteristika hererov so ženske obleke, ki izvirajo iz oblek, ki so jih prvi misjonarji v viktorjanskem obdobju prisilili obleči na pol golim črnim ženskam in so sestavljeni iz vec plasti raznobarvnih oblek in kapo v obliki stožca na glavi.
HIMBA:ženske Himba so ponzane po celem svetu za lepo telo in skoraj neprisotna oblačila, zapestnice in ogrlice. Ljudstvo Himba še dandanes odvrača ‘’moderno’’ življenje in zato raje živi na preprost, skromen in primitiven način v hribovitih območjih. Telo si stalno barvajo z mažo narejeno iz masla, pepala in okre. Za to ljudstvo je živina sveta, zato se ahko ubije kravo samo med poroko ali pogrebom in še to na ritualni način. Moč in sloj Himb odvisi od števila živine. Živina je tudi rabljena kot plačilna enota. Vlada matriarhat, z izjemo od politike,kjer imajo pa oblast moški.
DAMARA:pripadajo isti jezikovni supini kot Nama, a te dve ljudstvi se nista nikoli preveč marali. Dolgo časa so prebivali v notranjosti Namibije, a so jih Herero in Nama podjarmili. Vlada jim je pred kratkim dodelila 4 milijone in pole hektarjev terena, ki je bil prej last evropejcev, a je teren Damaraland zelo reven, zato se je večina Damara preselila v mesta in del na evropejskih kmetijah.
CAPRIVIAN:živijo v Caprivi, ob bregovih rek Zambesi in Kwando, sestavlja jih 5 skupin: Lozi. Mafwe, Subia, Yei in Mbukushu. Večina od njih živi od poljedelstva, živinoreje in ribolova.
SAN: so najstarejši prebivalci Namibije in živijo na severo-vzhodu države. Delijo se n atri supine: Naro iz Gobabis, Xukwe iz zahodnega Bushvelda, Kavanga in caprivi-ja, Kung iz vzhodnega Bushveilda. Od vedno moški z lovom priskrbijo meso in se hranijo samo z njim, ženske pa proskrbijo za razne sadove itd., skaterimi se same hranijo. Nekoč so bile supine po največ 25-35 oseb,danes pa jih je veliko manj,saj so,ker so pač nomadsko ljudstvo imeli večje težave kot druga plemena za si pridobit svoje pravice.
NAMA:poznani tudi kot Hotentoti ali Khoikhoi, imajo precej svelo polt, vitko postavo in majhne kosti. Začetno so živeli na jugu,a so jih evropski kolonizatorji prisilili se premakniti do območja dnašnje Windhoek. Zaradi nenehnih sporov z Herero jih je nemška vlada spravila v rezervate; od tedaj ni več dosti sledu o njihovih starih navadah. Večinoma so se naselili v mesta, prevzeli evropski način oblačenja in se spreobrnili h krščanstvu..
TOPNAAR: so v resici podskupina Nama in živijo večinoma v puščavi Namib in v območju Walvis Bay,kjer se je dosti od njih zaposlilo v tovarnah z ribimi konzervami.
BASTER:celo 35.000 je pol-krvnih,rojenih iz holndsko-Nama zakona. Kljub temu,da izhaja njihovo ime z nprijaznega vzdevka ‘’bastards’’,so oni zelo ponosni na dejstvo,da so mešanci. Večina jih živi v območju Reoboth. TSWANA:so sorodniki Tswan iz Botswane in Juzne Afrike, živijo večinoma na vzhodu države, v predelu Gobabis. Sestavjajo jih plemena Tlharo, Tlhaping in Bangologa, ukvarjajo se večinoma z poljedelstvom.
EVROPEJCI:z izvori večinoma Afrikaaner in nemškimi. Večina jih živi v mestih

FAQ
Pozdravljeni, planiram potovanje v Namibijo. Zanima me, katere protimalarične tablete so ustrezne. Ali bi bile Nivaquine primerne?
Nivaquin tablete nikakor niso primerni antimalarik, za to področje se predpisujejo druge vrste, tudi ni celotna Namibija malarična, zato priporočamo posvet v potniški ambulanti. Rizik za malarijo v Namibiji se pojavlja od novembra do maja-junija, v času in takoj po deževnem obdobju v severnocentralnih in severnovzhodnih podeželskih predelih ob meji z Angolo, Zambijo in Botswano, vključno z Ovambolandom, ki meji na Angolo in predelom Caprivi. Priporočamo tudi cepljenje proti hepatitisu A oziroma kombinirano cepljenje proti hepatitisu A in B, za daljša potovanja pa tudi proti trebušnemu tifusu. Pri svojem zdravniku preverite, kdaj ste bili nazadnje cepljeni proti tetanusu in če je od zadnjega cepljenja minilo več kot 10 let, priporočamo poživitveno cepljenje z enim odmerkom, kar lahko opravite v ambulanti izbranega zdravnika. Vabimo vas, da se oglasite v naši ambulanti za potnike 6 tednov pred potovanjem, če se boste odločili za katero od predlaganih cepljenj in tudi zaradi podrobnejšega posveta glede preventive pred malarijo, v kolikor boste potovali na področja Namibije, kjer se malarija še pojavlja. Če se boste odločili za obisk vas prosimo, da se predhodno naročite po telefonu. Upoštevajte tudi, da imamo termine polno zasedene za približno 10 dni vnaprej.
Potovanje je planirano avgusta oz. septembra. Če prav razumem, takrat sploh ne bi bilo potrebno jemati antimalaričnih tablet. Problem je namreč v tem, da sem jeseni tudi planirala zanositev, kar pa z Lariamom in verjetno tudi drugimi antimalariki ne gre ravno skupaj. Koliko časa bi morala po teh tabletah počakati?
Nosečnost in malarija ne gresta skupaj. Če slučajno obolite za malarijo v času nosečnosti, predstavlja to veliko tveganje za plod. Ker je inkubacija za malarijo v povprečju 1 mesec lahko pa tudi dlje, se priporoča odložiti nosečnost vsaj za nekaj mesecev po potovanju.
Potujem v Namibijo s turistično agencijo. Ne nameravam obiskati predelov na severu države, ki so nevarni zaradi malarije (Epupa Falls, Caprivi). Potujem konec aprila, ko se začenja v Namibiji zima. Ali potrebujem antimalarike (ne poznam strokovnega izraza)?
Rizik za malarijo v Namibiji se pojavlja od novembra do maja-junija, v času in takoj po deževnem obdobju v severnocentralnih in severnovzhodnih podeželskih predelih ob meji z Angolo, Zambijo in Botswano, vkljucno z Ovambolandom, ki meji na Angolo in predelom Caprivi. Zascita proti malariji je za področja z malarijo potrebna. Sčitimo se s sredstvi, ki so na voljo: repelenti, mreže in antimalariki.Priporočamo tudi cepljenje proti hepatitisu A oziroma kombinirano cepljenje proti hepatitisu A in B, za daljša potovanja pa tudi proti trebušnemu tifusu. Pri svojem zdravniku preverite, kdaj ste bili nazadnje cepljeni proti tetanusu in če je od zadnjega cepljenja minilo več kot 10 let, priporočamo poživitveno cepljenje z enim odmerkom, kar lahko opravite v ambulanti izbranega zdravnika. Vabimo vas, da se oglasite v naši ambulanti za potnike 6 tednov pred potovanjem, če se boste odločili za katero od predlaganih cepljenj in tudi zaradi podrobnejšega posveta glede preventive pred malarijo, v kolikor boste potovali na področja Namibije, kjer se malarija še pojavlja. Če se boste odločili za obisk vas prosimo, da se predhodno naročite po telefonu. Upoštevajte tudi, da imamo termine polno zasedene za približno 10 dni vnaprej.

hepatitis

 
Osebna orodja