Nahajate se tu: Domov Destinacije Avstralija in Oceanija

Oceanija in Avstralija

V potovalni medicini delimo območje OCEANIJE in AVSTRALIJE na dve območji. Prvo obsega Avstralijo, Novo Zelandijo in Antarktiko. Geografsko so v Avstraliji na severu in vzhodu tropski monsunski gozd, suh tropski gozd, savana in puščava. V osrednjem delu celine je podnebje podobno sredozemskemu, na jugu dežele pa je subtropski gozd. Na Novi Zelandiji sta oceansko podnebje in subtropski gozd na severnem otoku, na južnem pa stepe, gozdovi in hladnejše podnebje. Antarktika je območje podnebja z ekstremno nizkimi temperaturami.

Na potovanju v Avstralijo in na Novo Zelandijo z medicinskega vidika ne preti velika nevarnost za okužbo z nalezljivimi boleznimi. Tveganje je praktično enako kot v razviti Evropi ali Severni Ameriki.

Gripa
ali influenca je pogosta od junija do oktobra (zima). Priporočljivo je cepljenje. V Avstraliji vsako leto zabeležijo posamezne primere bolezni, ki se prenašajo s piki insektov.
V pokrajinah Queensland, Novi južni Wales in na Severnem teritoriju se pojavljajo nekatere oblike hemoragičnih vročic (Ross river fever, Murray valley virus, Barmah forest virus fever).
Denga se pojavlja občasno v severnem predelu pokrajine Queensland.
Japonski encefalitis je prisoten od marca do aprila na otoku Badu in polotoku Cape York, vendar je nevarnost za popotnike zelo majhna in cepljenja ne priporočamo. Pomembno je, da se pred piki insektov zaščitimo z repelenti, ki vsebujejo vsaj trideset odstotkov aktivne substance DEET, oblečemo ustrezna oblačila, na trekingih v tropskem gozdu pa se odločimo tudi za zaščitne mreže.
Nevarni so tudi ugrizi klopa, ker lahko nastanejo okužbe z rikecijami.
Meliodoza se pojavlja v severnih tropskih predelih Avstralije. To je bolezen, ki jo povzroča bakterija, ki pride v človeško telo prek poškodovane kože ali pa tudi z vdihovanjem onesnaženega ozračja ter prek okužene vode. Pri človeku bolezen ni tako pogosta kot pri domačih živalih. Med ljudmi so za bolezen bolj dovzetni tisti z zmanjšano imunsko sposobnostjo in sladkorni bolniki. Zaščita s cepivom ni mogoča. Klinični znaki bolezni so povišana telesna temperatura, driska, bruhanje, bolečine v sklepih in motnje v centralnem živčnem sistemu. Pri zelo razviti obliki lahko odpovedo posamezni organi. Bolezen zdravimo z antibiotiki. Za zaščito pred boleznijo priporočamo oskrbo morebitnih ran na koži in pitje neoporečne vode.V Avstraliji ni stekline, obstaja pa bolezen, ki ji je podobna; povzroča jo lyssa virus in jo prenašajo netopirji.
Zadnji večji izbruh legionarske bolezni je bil leta 2000 v nekem avstralskem akvariju. Legionarska bolezen je bolezen, ki se prenaša z vdihovanjem bakterije, ki je v okuženi vodi, na primer med tuširanjem s toplo vodo, v klimatskih napravah ali turških kopelih. Inkubacijska doba je od 2 do 10 dni. Bolnik ima zvišano telesno temperaturo, glavobol, težko diha, kašlja, mu je slabo, bruha in ima bolečine v mišicah. Bolezen se lahko konča s smrtjo, zdravimo pa jo z antibiotikom.

Potovanja po Avstraliji so vsekakor tveganje za srečanje z nevarnimi živalmi. Strupene kače so v vsej Avstraliji. Med dvajsetimi najbolj strupenimi kačami na svetu jih kar sedem živi v Avstraliji.
Strupeni pajki se zadržujejo v kamnitih ograjah, zemeljskih razpokah, avtomobilskih gumah in na straniščih. Ugriz pajka povzroči lokalno reakcijo na mestu ugriza in sistemski nevrotoksični učinek. Težave večinoma minejo brez zapletov, smrt je le redka, večinoma zaradi odpovedi srca ali dihanja. V prvi pomoči pri ugrizu pajka priporočamo, da prizadeti ud potisnemo v vročo kopel, ki razgradi za toploto občutljivi toksin. Poškodovani ud tudi prevežemo, da preprečimo širjenje strupa po telesu. Med kopanjem ob avstralski obali moramo paziti na opozorila o prepovedi kopanja zaradi velikih in smrtno nevarnih meduz. Največja nevarnost zanje je od septembra do aprila na severu in severovzhodu celine. Vsako leto je nekaj napadov morskih psov.
Na koralnih grebenih je nekaj strupenih rib, med katerimi je najbolj znana kamena riba (stone fish) s strupenimi bodicami.
Pri prehranjevanju z ribami lahko nastane zastrupitev s ciguatero ali skombroidom. Pogoste so tudi poškodbe plavalcev in potapljačev ob stiku s koralami. Take rane se zelo pogosto okužijo.
V sladkih vodah na severu celine je precej krokodilov. Pred močnimi sončnimi žarki se moramo zaščititi s kremami za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem.

Drugo območje Oceanije in Avstralije obsega Melanezijo in Mikronezijo. V to skupino sodio Samoa, Cookovi otoki, Vzhodni otoki, Fidži, Francoska Polinezija, Guam, Kiribati, Marshallovi, Nauru, Nova kaledonija, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Solomonovi otoki, Tokelau, Tonga, Tuvalu, Vanuatu in otoki Wallis in Futuna. To je ogromno območje, kjer otoke pokrivajo tropski gozdovi. Večina otokov je obdana s koralnimi grebeni, na nekaterih so še delujoči vulkani. Potovanja v Malezanijo in Mikronezijo so glede zdravstvene problematike bolj tvegana.

Malarija
je endemična na Papui Novi Gvineji, Solomonovih otokih in na otoku Vanuatu. Zdravila zoper njo so meflokvin, atovakvon – progvanil ali doksiciklin.
Na večini otokov se v obliki epidemij pojavlja denga.
V podeželskih predelih Samoe, Guama, Naura, Marianskih otokov, Papue Nove Gvineje, Solomonovih otokov, Tuvaluja in Vanuatua je občasno prisoten japonski encefalitis.
Podobno je tudi s filariazo. Pogosta so tudi nalezljiva vnetja prebavil.
Tifus je prisoten skoraj na vseh otokih južnega Pacifika, posebno v podeželskih nerazvitih območjih.
Na nekaterih otokih včasih med lokalnim prebivalstvom izbruhne tudi kolera.
Hepatitis A je endemičen na vseh otokih. Priporočamo cepljenje in sicer v dveh odmerkih. Drugi odmerek cepiva je 6 do 12 mesecev po prvem cepljenju. Možno je tudi cepljenje s kombiniranim cepivom proti hepatitisu A in B, odmerki so trije. Drugi odmerek cepiva je en mesec po prvem cepljenju, tretji pa 6 do 12 mesecev po prvem odmerku.
Za zaščito pred črevesnimi obolenji priporočamo, da potniki in turisti uživajo dobro toplotno obdelano hrano in upoštevajo popotniško pravilo: »Cook it, boil it, peel it or leave it.« Svetujemo pitje ustekleničene vode, izogibajmo se ledu v pijačah in poulični prehrani.
Pogoste so tudi zastrupitve z morsko hrano (ciguatera in skombroid).
Hepatitis B je endemičen v celotni regiji.
Primer poliomielitisa je bil zadnjič zabeležen pred petimi leti.
V posameznih območjih Mikronezije je pogost trahom.
Nevarne so tudi nekatere morske živali, strupeni pajki in škorpijoni.
Akcije dokumenta
  • Natisni to stran

hepatitis

 
Osebna orodja