Nahajate se tu: Domov Priprava na potovanje Načini potovanja Potovanje z letalom

Potovanje z letalom

null

null

PREDNOST: udoben, varen in hiter način potovanja
SLABOST : sorazmerno drag način potovanja

Letalo postaja vse pomembnejše prevozno sredstvo. Letno potuje med 1.5 in 2 milijardama potnikov.Večina nas potuje z letalom le, če si privoščimo dopust v manj ali bolj oddaljenih krajih.V letalu se naše telo poskuša prilagoditi novim okoliščinam in razmeram. Na samem začetku potovanja ugotovimo, da imamo v letalu precej omejen prostor in se ne moremo dovolj udobno namestiti.To je pomanjkljivost predvsem pri dalj časa trajajočih poletih.

Letala prav tako omogočajo, da v kratkem času lahko prepotujemo celotno Zemljo. Zaradi načina potovanja: menjava časovnih pasov, doseganje velikih hitrosti, let na veliki nadmorski višini, izpostavljenost spremembam zračnega tlaka, dolgotrajno sedenje, se na potovanju lahko pojavijo tudi zdravstvene težave. Najpogostejše neprijetnosti, ki lahko spremljajo potovanje z letalom so:

  • ''jet lag''
  • potovalna slabost
  • težave zaradi razik v zračnem tlaku ob vzletu in spustu
  • globoka venska tromboza
  • strah pred letenjem
  • drugo...

''Jet lag'' se pojavlja pri večini potnikov, ki v nekaj urah preletijo več časovnih pasov. Nastane zaradi motenj v delovanju biološke ure ali cirkardianega ritma. Ta je znan pri mnogih živih bitjih, je razvojna prilagoditev na spreminjajoče se okolje zemeljske atmosfere. Zaradi vrtenja Zemlje so organizmi izpostavljeni dvema različnima režimoma osvetljenosti: dnevu in noči. S cirkadianimi ritmi so pogojeni mnogi biološki pojavi, naprimer menjava budnosti in spanja, stanje zavesti, izločanje mnogih hormonov, odvajanje presnovnih produktov tako prek ledvic kot prek črevesja, pojavljanje lakote in nenazadnje pripravljenost za delo. Z menjavo dela in noči se spreminjajo tudi srčna frekvenca, arterijski tlak in telesna temperatura, ki imajo vsi višje vrednosti, ko je človek buden in aktiven, in nižje, ko človek spi. Ko zamenjamo več časovnih pasov, se omenjeni ritem poruši. Potnik je utrujen, razdražljiv, lahko zazna motnje spanja, teka ter dobi glavobol. Telo biološko uro ponovno naravna šele po več dneh. Več časovnih pasov potnik prečka, dlje časa potrebuje telo za prilagoditev. Na splošno velja, da telo potrebuje en dan za prilagoditev na menjavo enega časovnega pasu.
Da bi bile težave čim manjše, naj gre potnik na pot spočit, zaužije dovolj tekočine. Na potovanju se je treba izogibati alkoholnih pijač in večjih količin kave oziroma pravega čaja. Težave ublažimo z dodatnim izpostavljanjem sončni svetlobi: za potnike, ki potujejo na vzhod, naj bi bili koristni jutranji sončni žarki; za potnike, ki potujejo na zahod, pa dodatni popoldanski sončni žarki. Spanje med potovanjem ni priporočljivo, razen če čas spanja sovpada z nočnimi urami na izbrani lokaciji. Eno najpomembnejših načel je, da po prihodu na želeno lokacijo poskušamo vsakodnevne aktivnosti (hranjenje in spanje) čim prej uskladiti z lokalnim časom. Če potnik prispe zvečer, naj poje lahko večerjo in se odpravi počivat 8čeprav ni utrujen). Če prispe zjutraj, naj ostane buden čez dan, izpostavlja naj se dnevni svetlobi. Študije kažejo, da pri nekaterih potnikih skrajša težave jemanje hormona melanina. Njegov učinek pa je zelo odvisen od posameznika, saj pri 25% potnikov, ki so jemali melanin, niso ugotovili koristnih učinkov, pri več kot 10% potnikov pa so bili v ospredju predvsem neželeni pojavi. Ker je malanin hormon in je malo znanega o njegovih dolgotrajnih učinkih, ga ne uporabljamo za otroke in nosečnice. Uporaba je vprašljiva tudi zaradi verjetnih vplivov na spolne organe in poslabšanja avtoimunskih obolenj. Ker potnike najbolj motijo motnje spanja, lahko za kratek čas uporabimo kratko delujoče uspavalo, ki ga mora predpisati izbrani zdravnik. Treba je paziti, da uporabljamo najmanjše mogoče odmerke.
Potniki, ki zaradi kronične bolezni stalno jemljejo zdravila ob točno določenih urah, v povezavi s prehrano in telesno aktivnostjo (npr. sladkorni bolniki), naj se pred odhodom zaradi prilagoditve odmerkov posvetujejo z ustreznim specialistom.

Pri dolgih poletih na vzhod in zahod preletimo od ene do več časovnih pasov. Praviloma imamo s prilagajanjem znatno več težav, če potujemo na vzhod. Prilagajanje pri poletu na zahod je mnogo lažje. Naše telo potrebuje za vsako časovno cono približno en dan, da ponovno vzpostavi utečen bioritem. Privoščimo našemu telesu po prihodu na cilj počitek, da se čimprej prilagodi novim okoliščinam. Ne pozabimo pa na zmerno telesno aktivnost (plavanje, sprehod..) zaradi krvnega obtoka.

Potovalna slabost
Pri dvigu in spustu se izredno hitro spreminja zračni tlak, kar predstavlja za organizem veliko obremenitev pri uravnavanju pritiska v ušesu. Največ težav imajo prehlajeni ljudje ali alergiki z otečenimi obnosnimi votlinami ter majhni otroci. Pred dolgim potovanjem z majhnimi otroki se je primerno posvetovati s pediatrom. Odrasli s težavami pa imajo lahko s seboj nosno pršilo za zmanjševanje otekle nosne sluznice, ponavadi pa zadošča že žvečenje žvečilke.
V letalu pade tudi vsebnost kisika v zraku, saj višina 9000 do 12000 metrov ustreza zadrževanju na 2000m visoki gori.
Vlaga na letalu znaša okrog 30% relativne vlage in je potemtakem precej nizka, kar povzroča žejo in izsuševanje kože. Predvsem gospe s suho kožo na obrazu morajo biti na to pozorne. Na 1 uro poleta naj bi nadomestili 1dcl tekočine, več pa že lahko zaradi mirovanja obremenjuje naš krvni obtok in povzroči edeme. Priporoča se pitje vode ali sadnih sokov. Edemi radi nastanejo zaradi mirovanja ne le pri starejših, ampak tudi pri mladih in zdravih potnikih, zato se priporoča vstajanje s sedeža in kratek sprehod po letalu, če je to seveda dovoljeno, enkrat na vsako uro in pa telovadba s prsti na nogah, kar spodbudi krvni obtok. Pazljivost velja za potnike, ki so nagnjeni k trombozi ali imajo krčne žile. Zanje se priporočajo še dodatno kompresijske nogavice
Hrana na letalu naj bo lahko prebavljiva in v majhnih obrokih.

Težave, ki še lahko nastopijo,so posledica nevajenih gibanj. Ta gibanja vzdražijo ravnotežni organ, to pa lahko privede do slabosti ali celo bruhanja, vrtoglavice in potenja. Vendar so ti znaki za potovanje z letalom tudi ob nemirnih poletih redki. Pogosto pa nastopijo pri potovanju z ladjo ali barko, zato te težave imenujemo tudi »morska bolezen«. To nam prijetna pričakovanja spremeni v neprijetno doživetje. Zaradi tega si do neke meje lahko pomagamo z zdravili proti slabosti. Zdravilo v primerni dozi zaužijemo uro pred vožnjo in dozo obnovimo, če traja potovanje več kot 8 ur. Kot stranski učinek lahko pričakujemo utrujenost in zaspanost.

Težave zaradi razlik v zračnem tlaku ob vzletu in spustu
Leti na komercialnih letalskih linijah potekajo na 9.000 do 13.000 metrih nadmorske višine. Tlak v kabini je prilagojen zračnemu tlaku od 1800 do 2400 m nadmorske višine. Ob vzletu se zrak iz srednjega ušesa širi v okolico, težav ponavadi ni. Med spustom se začne tlak v kabini večati in preseže tlak v potnikovem srednjem ušesu. Da bi se tlaki lahko izenačevali, mora biti evstahijeva cev, ki povezuje srednje uho žrelo, odprta. Izenačevanje tlakov dosežemo z žvečenjem in požiranjem sline. Narahlo zatisnemo nosnici, zapremo usta in nežno izdihujemo skozi nos. Dojenči in malčki naj se med vzletom in spustom dojijo, sesljajo dudo ali pijejo vodo po steklenički. Če je razlika med tlakom v srednjem ušesu in tlakom v nosnem delu žrela prevelika, se evstahijeva cev zapre. Izenačevanje tlakov je lahko moteno tudi ob prehladnih oboljenjih oz. vnetjih zgornjih dihal, alergijskih nahodih, vnetjih srednjega ušesa ipd. Tlak v srednjem ušesu se veča, pojavijo se bolečine v ušesu, vrtoglavica, zvonjenje v ušesih, glavobol in motnje sluha. V hujših primerih se poškoduje bobnič. Zato je zelo pomembno, da poskrbimo za čiščenje nosu med vzletom in spustom. Ob vnetjih in izcedku iz nosu uporabimo dekongestive (sredstva za zmanjševanje otekline nosne sluznice), nos spiramo s fiziološko razstopino. Ob hujšem vnetju srednjega ušesa ali vnetju sinusov polet odložimo.

Globoka venska tromboza
Za čezoceanske lete in lete čez celino je značilno dolgotrajno sedenje. Če dlje časa sedimo naslonjeni nazaj in so noge upognjene v kolenih, kri začne zastajati v žilah - dovodnicah nog. Zastajanje krvi lahko povzroči nastanek krvnih strdkov - trombov v dovodnicah nog (globoka venska tromboza- GVT). Pozneje se krvni strdki lahko odtrgajo in potujejo po dovodnicah v srce, od tam pa v pljuča. Če zamašijo pljučno žilje, nastane pljučna embolija, ki se lahko konča tudi s smrtjo. V večji nevarnosti so potniki, starejši od 40 let, nosečnice - zlasti v zadnjem trimesečju in prvih mesecih po porodu - osebe z globoko-vensko trombozo v anamnezi, osebe z družinskimi motnjami strjevanja krvi, ženske, ki jemljejo oralne kontraceptive ali prejemajo nadomestno zdravljenje z estrogeni, osebe po operaciji, debele osebe in kadilci, osebe z malignimi obolenji, obolenji srca in ožilja, osebe po zlomih okončin in z okončinami v mavcu. Pri 90% oseb se GVT pojavi v treh dneh po poletu. Najpogostejši simptomi so: otekanje noge ali gležnja, kar spremlja bolečina. Ta je najbolj izražena v stegnu ali mečih in je lahko zelo huda. Če potnik po poletu opazi tovrstne znake, mora takoj obiskati zdravnika. Stanje je nujno, če ima potnik težave pri dihanju, bolečine v prsnem košu in pospešen srčni utrip.
Zaradi preprečevanja GVT se je treba med poletom večkrat sprehoditi, narediti nekaj poskokov in počepov. Potnik naj čim večkrat iztegne in skrči noge. Stopali naj iztegne, jih 3 sekunde zadrži v takem položaju, nato upogne in ponovno zadrži 3 sekunde. Vajo naj ponovi vsaj 10-krat vsake pol ure. Največ težav imajo potniki na sredinskih sedežih, zato je za dolgotrajne polete bolje izbrati krajni sedež. Potnik naj poskrbi, da bo zaužil dovolj tekočine in tako preprečil izsušitev. Priporočljivo je, da potnik nosi posebne ojačane nogavice, ki preprečujejo zadrževanje krvi v povrhnjih dovodnicah. Nogavice ne smejo imeti tesne elastike, ki bi ovirala pretok krvi pod kolenom ali na mečih. Za zmanjševanje nevarnosti nastanka GVT se uporabljajo tudi zdravila za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov: acetilsalicilna kislina (aspirin) in heparin z nizko molekularno težo. Če potnik že jemlje sredstva za preprečevanje strjevanja krvi, naj se pred poletom o prilagoditvi odmerka posvetuje z zdraikom.

Akcije dokumenta
  • Natisni to stran

hepatitis

 
Osebna orodja