Azija

V potovalni medicini Azijo v grobem delimo na Bližnji vzhod, severno Azijo z Rusijo, južno Azijo, jugovzhodno Azijo in vzhodno Azijo.

Izberite državo, v katero potujete

Bližnji vzhod

Bližnji vzhod je vpet med izrazitim prestižem naftne industrije in turizma ter (na drugi strani) vojnimi območji. Obe skrajnosti se izražata tudi v v izjemnih razlikah v javnem zdravju – od sodobne visokotehnološke opreme do izrazitega pomanjkanja osnovnih storitev.

Severna Azija & Rusija

Bližnji vzhod je vpet med izrazitim prestižem naftne industrije in turizma ter (na drugi strani) vojnimi območji. Obe skrajnosti se izražata tudi v v izjemnih razlikah v javnem zdravju – od sodobne visokotehnološke opreme do izrazitega pomanjkanja osnovnih storitev.

Južna Azija

Indijska podcelina že dolga desetletja buri duhove svetovnih popotnikov. V 20. stoletju pa so nekatere njene destinacije postale tudi prestižen cilj turističnih agencij iz vsega sveta. Med države Indijske podceline in osrednje Azije v potovalni medicini uvrščamo Afganistan, Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Turkmenistan, Tadžikistan, Kazahstan, Kirgizijo, Iran, Bangladeš, Butan, Indijo, Maldive, Nepal, Pakistan in Šri Lanko. Zaradi nestabilnih političnih razmer, kriminala in težje dostopnosti nekatere izmed naštetih dežel tujci manjkrat obiščejo, za Maldive pa je, na primer, turizem glavna gospodarska panoga v deželi. Geografsko je to zelo raznolika pokrajina, saj obsega visokogorje na severu, stepe in puščave v osrednjem delu regije in tropske gozdove na jugu. Velike težave so zaradi: velikih prenaseljenih mest, pomanjkanja pitne vode, slabih higienskih razmer in v večini držav slabše razvite zdravstvene oskrbe.

Bolezni, ki jih prenašajo insekti, predvsem komarji, so v vseh omenjenih državah.

Malarija ni endemična v Gruziji, Kazahstanu, Kirgiziji, na Maldivih, v Turkmenistanu in Uzbekistanu. Občasno pa se malarija pojavlja v Armeniji, Azerbajdžanu in Tadžikistanu. V preostalih deželah je nevarnost za to bolezen večja. V Indiji je tveganje v vsej deželi, tudi v večjih mestih, kot sta Delhi in Bombay. Na goratem severu ni tveganja na nadmorski višini nad 2000 metrov. Na Šri Lanki je varno bivanje v Kolombu ter v provincah Galle, Kalutara in Nuwara Eliya.

Visceralna oblika lišmanioze se pojavlja v Bangladešu, Indiji in Nepalu. Kožno obliko te bolezni so zabeležili v Indiji, Afganistanu, Iranu in Pakistanu.

Filariaza je pogosta v Bangladešu in Indiji.

Večji izbruh kuge je bil zabeležen leta 1994 v Indiji, pozneje pa tudi v Kazahstanu.
V vsej regiji se pojavljata tudi japonski encefalitis in denga.

Klopi prenašajo nekatere hemoragične mrzlice, pri katerih lahko nastanejo hujše notranje krvavitve. Zelo pomembna je zaščita pred vbodi insektov z repelenti, ki vsebujejo vsaj 30 % aktivne se- stavine DEET, z uporabo ustreznih oblačil, zaščitnimi mrežami in drugimi preventivnimi ukrepi.

Najpogostejše težave popotnikov v regiji so prebavna obolenja. Potovalno drisko lahko povzročajo zajedavci, virusi ali bakterije.

Tifus je bolezen, ki jo povzroča bakterija Salmonela enterica typhi. Popotniki se okužijo z uživanjem onesnažene hrane in vode. Tveganje je večje pri potnikih, ki bivajo pri domačinih.

Kolera je bila dolgo sinonim za Indijo, povzroča pa jo toksogeni bacil Vibrio cholerae. Ponavadi je okužba blaga in mine brez hujših zapletov. Lahko pa se razvije huda oblika obolenja, ki brez ustreznega zdravljenja povzroči smrt.

Zelo pogosta je tudi okužba z virusom hepatitisa A, zato je priporočljivo cepljenje proti tej bolezni.

V Osrednji Aziji sta pogosta tudi hepastitis E in bruceloza. Hepatitis B je endemičen v večini dežel. Priporočamo cepljenje proti tej bolezni in ga lahko kombiniramo tudi s cepivom proti hepatitisu A.

Shistosomoza je pogosta v jugozahodnem delu Irana.
Izbruhi meningokoknega meningitisa pa se pojavljajo v Indiji in Nepalu.

Eradikacija poliomielitisa ali otroške paralize je v vseh deželah pod nadzorom WHO, kljub temu pa je še vedno nevarnost za nezaščitene popotnike predvsem na Indijski podcelini.

Tuberkuloza se v večji meri pojavlja v velikih mestih, prav tako tudi spolno prenosljiva obolenja, kot so sifilis, gonoreja in AIDS.

Poleg bolezni so za popotnike in turiste nevarne tudi poškodbe. Predvsem odsvetujemo uporabo motornih sredstev, predvsem najetih motornih koles. Zlasti v Indiji je promet kaotičen, vozila pa so pomanjkljivo opremljena. Razširjen je tudi kriminal in turisti so pogostokrat tarče napadov. Previdno je treba spremljati tudi aktualne politično-varnostne razmere v regiji, ki so pogosto zelo napete ali celo na meji vojaških spopadov. Pri izvajanju adrenalinskih športnih dejavnostih najemajmo ustrezne kakovostne lokalne vodnike.

Pri vzponih na veliko nadmorsko višino moramo upoštevati možnost nastanka višinske bolezni. Ob prvih znakih le-te se moramo čim prej spustiti nižje.

Piki in ugrizi živali na indijski podcelini so za popotnike veliko tveganje. Večina ugriznih ran je posledica bližnjih srečanj z domačimi mačkami in psi, manj pa posledica napada divjih živali. Kljub temu velja opozorilo, saj v Indiji na primer zaradi ugriza kač na leto umre okoli 25 000 oseb. Pri vsaki poškodbi, ki jo povzroči žival, je zelo pomembna oskrba rane. Le-to je treba očistiti, po potrebi okončino imobilizirati in poiskati ustrezno zdravniško pomoč. Pomagajmo si tudi z nasveti lokalnega prebivalstva, ki ima pogosto s takšnimi poškodbami precejšnje izkušnje. Vedno je treba poskrbeti za preprečevanje okužb, tetanusa in stekline. Kadar je dostop do medicinske pomoči otežen, pri ugrizih svetujemo tudi uporabo antibiotika iz potovalne lekarne, o uporabi katerega smo dobili od svojega osebnega zdravnika tudi ustrezna navodila.

Na hitro o Indiji

Velikost: 3.287.590 kvadratnih kilometrov
Število električni tuk tukov: 2 milijona
Prebivalstvo: 1.357.181.000 (2022)

Jugovzhodna Azija

Jugovzhodna Azija v zadnji dveh desetletjih doživlja pravi turistični razcvet. Med popotniki in turisti v tamkajšnjih krajih je tudi precej Slovencev, ki se pogosto srečujejo z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami, ki so povezane s prenaseljenostjo mest in podeželja ter slabimi higienskimi razmerami. Tudi medicinska pomoč je ponekod slabo dostopna ali celo strokovno oporečna. Med dežele jugovzhodne Azije prištevamo Tajsko, Mjanmar, Kambodžo, Brunej, Indonezijo, Laos, Malezijo, Singapur, Vietnam in Filipine. To je podnebno in pokrajinsko zelo razgibano območje.

Zanimiva statistika

  1. Vietnam je za Brazilijo druga največja izvoznica kave.
  2. Tempelj Angkor Wat v Kambodži je največji znani tempelj na zemlji.
  3. Vietnam se razteza skoraj 1.700 km od severa proti jugu in na najožjem območju (chokepoint), ki se nahaja blizu središča države; široka je le 50 km.
  4. Indonezija ima več kot 15.000 otokov.
  5. Prebivalstvo jugovzhodne Azije kot celote je blizu 600 milijonov ljudi, od katerih petina živi na otoku Java (Indonezija).
  6. Država Brunej ima največ lastnikov vozil v vsej jugovzhodni Aziji.
  7. V Maleziji raste rastlna z največjimi listi na svetu. Ti se raztezajo tudi do 3×2 metra.
  8. Najbolj priljubljena pijača v Mjanmaru je čaj (tako črni kot zeleni).
  9. Na Filipinih sta uradna jezika filipinščina in angleščina.
  10. Na Tajskem je budizem nacionalna religija, v državi pa lahko najdete država več kot 30.000 templjev.

Podnebje

  • Podnebje, ki ga uživajo prebivalci južne in jugovzhodne Azije, je večinoma tropsko. Tu lahko skozi vse leto “uživate” v povprečni temperaturi okoli 25 C.
  • Znanstveniki napovedujejo, da se bo temperatura jugovzhodne Azije do leta 2030 povečala za 0,3-1,3 C.
  • Štiri glavna podnebna območja v jugovzhodni Aziji so alpsko, puščavsko, savansko in tropsko.

Bolezni, ki se prenašajo s piki insektov, so pomemben vzrok visoke morbiditete in smrtnosti v večini dežel jugovzhodne Azije. Najpomembnejše bolezni iz te skupine so: malarija, denga in japonski encefalitis.

Malarija se pojavlja v vseh državah jugovzhodne Azije, razen v Singapurju in Bruneju, res pa je, da niso endemični vsi predeli posameznih držav. Ponavadi so varna velika mesta in turistična središča. Za popotnike velja pozornost in preventivni ukrepi za podeželska območja Mjanmara, Vietnama (razen v delti Rdeče reke), Filipinov, Indonezije (razen Balija in Jave), Malezije (tako polotoški del kot pokrajini Sarawak in Sabah), Kambodže (tudi na območju Anghor Wata), Laosa in Tajske (predvsem na obmejnih območjih s Kambodžo, Laosom in Mjanmarom, kjer se pojavljajo povzročitelji malarije, ki so odporni proti večini antimalarikov.

Denga je virusna bolezen, ki je dandanes ena najbolj razširjenih tropskih bolezni tudi v jugovzhodni Aziji.

Med najhujšimi zapleti pa je hemoragična mrzlica, ki se lahko konča s smrtjo.

Japonski encefalitis je tudi tako virusno obolenje. Virus prenaša komar iz rodu Culex, ki je aktiven od mraka do zore. Bolezen je najpogostejša na podeželju, predvsem v bližini riževih polj. Pojavlja se le v Aziji, pojavnost pa se spreminja glede na deževno dobo. Zaradi programov izsuševanja močvirij in intermitentne irigacije riževih polj ter propadanja manjših prašičjih farm v jugovzhodni Aziji število novih primerov je obolenj iz leta v leto manj. Večina okuženih oseb je brez simptomov, med tistimi, ki obolijo z razvito klinično sliko, pa je smrtnost približno 30%. Ogroženi so predvsem otroci in starejši ljudje.  Črevesna obolenja so prisotna v različnem obsegu v vseh deželah jugovzhodne Azije, odvisno tudi od načina prehranjevanja na potovanju ter higienskih razmer. Tveganje je od 20 – 50%. Največkrat se težave pojavijo v obliki driske v prvih dveh tednih potovanja. Pogosto se pojavi tudi povišana telesna temperatura, bruhanje in kri v blatu. Najpogostejši povzročitelji so bakterije (Escherichia coli, Salmonella), v manjši meri pa zajedalci in virusi (rotavirusi, Norwalk).

Občasno se v posameznih državah pojavljata tudi kolera in tifus. Za obe obolenji obstaja cepivo.

Hepatitis A je vpreteklosti povzročil v jugovzhodni Aziji obsežne epidemije zlatenice med domačim prebivalstvom. Pri turistih in popotnikih je lahko problematična poulična prehrana in neupoštevanje temeljnih načel osebne higiene. V jugovzhodni Aziji dosledno priporočamo uporabo ustekleničene pitne vode. Prenos
virusa med ljudmi je fekalno – oralen. Virus je v onesnaženi hrani ali vodi. V ugodnih razmerah lahko virus hepatitisa A v zunanjem okolju preživi več mesecev. Uniči ga več kot eno minuto dolgo prekuhavanje nad 85°C.

V deželah Jugovzhodne Azije je hepatitis B zelo endemičen. Za turiste pa je tveganje razmeroma majhno, če upoštevajo temeljna pravila osebne higiene in se izogibajo stiku s potencialno okuženimi telesnimi tekočinami drugih oseb (injekcijske igle, britvice, zobne ščetke, spolni odnosi itn.). Možnost okužbe je tudi pri transfuziji krvi, ki ni bila testirana na prisotnost antigena HbsAg.

Poliomielitis je v manjšem obsegu občasno še prisoten v delti reke Mekong (Vietnam in Kambodža).

Shistosomoza je endemična na Južnih Filipinih in na osrednjem delu Sulawesija ter v delti reke Mekong v Vietnamu.

SARS (hud akutni respiratorni sindrom) je nalezljiva bolezen dihal s pogosto atipično pljučnico. Prvi izbruh atipične pljučnice je bil leta 2002 v južni kitajski provinci Guangdong. Bolezen se je v nekaj tednih razširila še na 29 držav (med njimi tudi na države jugovzhodne Azije). Inkubacijska doba ponavadi traja 2 do 6 dni. Za prenos virusa je potreben tesen stik z bolnikom ali kužnim materialom. Povzročitelj bolezni, ki se prenaša kapljično, je korona virus. Zanj je značilno, da se zelo hitro spreminja (mutira). Cepiva še ni, zdravljenje je simptomatsko. Popotniki morajo natančno upoštevati navodila Svetovne zdravstvene organizacije glede potovanja na ogrožena območja in poskrbeti za osebno higieno, predvsem za umivanje rok. Teoretično so lahko ogroženi tudi potniki na letalskih poletih.

Ptičja gripa je obolenje, ki ga povzroča virus influence H5N1 in se je med drugim že pojavila na Tajskem, Laosu, Kambodži, Vietnamu in Indoneziji. Svetovna zdravstvena organizacija svetuje popotnikom, naj se pozanimajo, kaj se dogaja s ptičjo gripo v deželi, kamor potujejo. Med potovanjem naj se ne dotikajo žive ali mrtve perutnine in površine, na kateri je bila perutnina. Izogibajo naj se obiskov mest, kjer prodajajo živo perutnino. Uživajo naj
toplotno obdelano perutnino. 10 dni po vrnitvi s potovanja morajo opazovati svoje zdravstveno stanje in takoj obiskati zdravnika v primeru kašlja, povišane
telesne temperature ali težkega dihanja.

V večini dežel jugovzhodne Azije je zelo razvita prostitucija (tako imenovani seks turizem) in s tem večja možnost okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi (AIDS, sifilis, gonoreja, klamidijske infekcije). Spolno prenosljive
bolezni preprečujemo s spolno abstinenco ali uporabo kondoma. V deželah jugovzhodne Azije je tudi nevarnost pikov in ugrizov nevarnih divjih živali (kače, škorpijoni, pajki, plazilci, zveri) in domačih živali (potepuški psi,
udomačene opice itn.)

Mogoča je okužba s steklino ali tetanusom.

V omenjenih razmerah so razmere v prometu pogosto kaotične in precej turistov je žrtev prometnih nesreč. Zelo nevarna je izposoja motornih koles. Izogibati se je treba kopanju zunaj urejenih kopališč oziroma plaž. Med turisti v jugovzhodni Aziji so tudi žrtve naravnih katastrof, oboroženih napadov in terorističnih dejanj. Turisti in popotniki naj se pred potovanjem v jugovzhodno Azijo posvetujejo s svojim osebnim zdravnikom ali zdravnikom v ambulanti potovalne medicine glede cepljenj, antimalarikov in sestave potovalne lekarne. Uredijo naj si tudi zdravstveno zavarovanje z asistenco na potovanju in pridobijo informacije o najbližjih zdravstvenih ustanovah.

Vzhodna Azija

Vzhodna Azija je že vrsto let priljubljena destinacija turistov in popotnikov iz vsega sveta. Med države Vzhodne Azije uvrščamo Kitajsko, Japonsko, Tajvan Mongolijo in obe Koreji. Območje geografsko obsega visokogorske predele, puščavo in stepe na zahodu, gozdove na vzhodu in subtropsko vegetacijo na jugovzhodu.

Malarija se pojavlja na Kitajskem. Turisti, ki potujejo v večja mesta in turistične kraje, niso ogroženi. Nevarnost obstaja v podeželskih predelih v provincah Hainan, Yunnan, Fuijan, Guangdong, Guangxi, Guizhou, Sichuan, Tibet ob rekah Zangbo, Anhui, Hubei, Haian, Jiangsu in Shandong. Možnost okužbe je na nadmorski višini pod 1 500 m. Od julija do novembra je nevarnost v predelih severno od 33. vzporednika, od maja do decembra pa južno od 25. vzporednika severne poloble. Na korejskem polotoku je občasno mogoče zabeležiti posamezne primere malarije v tako imenovani demilitarizirani coni med obema državama. Priporočamo uporabo repelentov, ki vsebujejo vsaj 30 odstotkov aktivne substance DEET, nošenje svetlih oblačil, izogibanje raznim parfumom ter na trekingih ponoči uporabo zaščitnih mrež proti komarjem. V zadnjem obdobju se za dokaz okužbe z malarijo uporabljajo tudi hitri testi, ki jih lahko naredijo popotniki sami. Slabost testov je, da niso 100-odsotno zanesljivi in so tudi relativno dragi.

Japonski encefalitis je prisoten na Kitajskem, Japonskem in posameznih predelih obeh Korej. Japonski encefalitis povzroča virus iz skupine flavivirusov, povzročitelja pa prenaša komar Culex mosquitoes. Pogoste okužbe so na kmetijskih površinah, predvsem na riževih poljih. Med popotniki so ogroženi predvsem tisti, ki bivajo pri domačinih ob poljih in velikih vodnih zbiralnikih. Inkubacijska doba za omenjeno bolezen je 5 do 15 dni. Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka. Pomembna je zaščita pred piki komarjev, predvsem z ustreznimi odvračali (repelenti). Večina okužb je brez simptomov. Pri tistih, pri katerih se bolezen razvije, je smrtnost skoraj 30-odstotna. Klinični znaki bolezni so povišana telesna temperatura, glavobol in bruhanje. Lahko se razvije hujša oblika bolezni z vnetjem možganov (encefalitis).

Na voljo je cepivo, ki ga dajemo v treh odmerkih. Zadnjega mora popotnik dobiti vsaj deset dni pred potovanjem.

Denga se pojavlja na Kitajskem, Tajvanu in v obeh Korejah.

Klopni meningoencefalitis ogroža popotnike v gozdnatih pokrajinah severovzhodne Kitajske in Južne Koreje. Tam se pojavlja t. i. vzhodna ali ruska pomladna poletna oblika. Bolezen prenašajo klopi, inkubacijska doba je od 2 do 28 dni. Bolezen poteka v dveh fazah. V prvem obdobju so bolezenski znaki: slabo počutje, bolečine v mišicah, glavobol, povišana telesna temperatura, lahko pa tudi bolečine v trebuhu in bruhanje. Po prostem obdobju, ki traja 1 do 20 dni, se začne drugo obdobje bolezni, v katerem se pojavijo znaki prizadetosti centralnega živčnega sistema. Bolezen se kaže kot akutno vnetje možganskih ovojnic (meningitis) ali pa kot meningoencefalitis, če so prizadeti tudi možgani. Izid bolezni je lahko smrten. Cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu dajemo v treh odmerkih, zaščita pa traja okoli tri leta po primarnem cepljenju.

Visceralna in kožna oblika lišmanioze sta prisotni na kitajskem podeželju.
Na nekaterih otokih v Kitajskem morju je mogoča okužba z povzročitelji povratne ali rekurentne mrzlice in virusom chikungunya.

Filariaza se še vedno pojavlja na južnem Kitajskem.

Kuga se pojavlja v posameznih primerih v Mongoliji in na Kitajskem.

Nekatere hemoragične mrzlice, na primer mišja mrzlica z odpovedjo ledvic, in korejska hemoragična mrzlica redkokdaj prizadenejo popotnike. Med turisti in popotniki se v večji meri pojavljajo obolenja prebavil.

Hepatitis A je endemičen skoraj v vsej Vzhodni Aziji. Najboljša je zaščita s cepljenjem, potrebujemo pa dva odmerka cepiva v razmiku 6 do 12 mesecev. Mogoče je tudi kombinirano cepljenje proti hepatitisu A in B. V takem primeru cepimo s tremi odmerki.

Hepatitis E ima visoko prevalenco v zahodni Kitajski.

Bruceloza se občasno pojavi na Kitajskem in v Mongoliji, podobno je tudi s kolero.
V vzhodni Aziji je povzročitelj trebušnega tifusa že rezistenten na posamezne antibiotike.

Pogoste so tudi okužbe z najrazličnejšimi zajedavci. Priporočljivo je pogosto umivanje rok, pitje ustekleničene vode ter uživanje dobro prekuhane oziroma pečene hrane. Večja nevarnost je pri uživanju tako imenovane poulične prehrane, ki je predvsem na Kitajskem zelo razširjena.

Hepatitis B je v tamkajšnjem predelu Azije zelo endemičen. Svetujemo cepljenje proti tej bolezni. 

Shistosomoza je prisotna ob reki Yangtze na Kitajskem.

Poliomielitis ali otroška paraliza zaradi ukrepov Svetovne zdravstvene organizacije vedno manj ogroža prebivalstvo in obiskovalce Kitajske, Mongolije in Korej. Leptospiroza je endemična v osrednjem delu Kitajske.

V Mongoliji so zabeleženi posamezni primeri meningokoknega meningitisa. Popotniki morajo upoštevati dejstvo, da je mogoč tudi prenos stekline predvsem pri ugrizih potepuških psov na Kitajskem in v Mongoliji.

Tveganje za gripo oziroma influenco je na Kitajskem, Japonskem, v Korejah in na Tajvanu od novembra do aprila. V nekaterih socialno revnih predelih je tudi velika incidenca tuberkuloze. Popotnikom, ki bodo dlje časa bivali na tamkajšnjih območjih, svetujemo, naj pred potovanjem obiščejo zdravnika in opravijo tuberkulinski test.

V deželah vzhodne Azije je prevalenca spolno prenosljivih bolezni od 1 do 5 odstotkov. Poleg okužb z virusom HIV in virusom hepatitisa B so prisotni tudi sifilis, gonoreja, klamidijski limfogranulon, mehki čankar, donovanoza, genitalni herpes in negonokokni uretritis. Temeljno priporočilo pred potovanjem je varno spolno življenje oziroma monogamno partnerstvo z zdravim partnerjem oziroma partnerko. Če se oseba predaja tveganemu spolnemu življenju, priporočamo redno, dosledno in pravilno uporabo kondomov iz lateksa. Ob pojavu kakršnih koli težav ali znakov spolne bolezni je potreben takojšen obisk pri zdravniku.

Ptičja ali aviarna gripa je nalezljiva bolezen živalskega izvora. Povzročajo jo virusi, ki se ponavadi prenašajo med pticami, v redkih primerih pa se okužijo tudi prašiči. V izjemnih primerih se lahko okuži tudi človek. Vse ptičje vrste so občutljive za okužbo, med njimi tudi domača perutnina. Bolezen je zelo težko nadzorovati, saj je virus v visokih koncentracijah v perutninskih iztrebkih, od koder lahko prehajajo v zemljo. Prenos je mogoč tudi s pomočjo kontaminiranega kmetijskega orodja, krme, obleke in obutve. Okužba je pogosta tudi na tržnicah, kjer prodajajo živo perutnino in so slabe higienske razmere. Med državami se bolezen lahko prenaš a prek mednarodne trgovine z živo perutnino in prek ptic selivk. Od leta 2003 v posameznih azijskih državah poročajo o izbruhih visoko patogene aviarne influence pri racah in piščancih.

Posebno pozornost pa terja dejstvo, da lahko zbolijo tudi ljudje, in sicer za visoko patogeno različico bolezni, znano kot H5N1. Ta tip virusa je preskočil prepreko med vrstami in pri ljudeh povzroča hudo obliko gripe, ki se lahko konča s smrtjo obolele osebe. Izdelava cepiva proti tej obliki gripe še poteka. Na voljo sta dve vrsti zdravil za preprečevanje in zdravljenje bolezni. Prve raziskave na terenu v Aziji so na žalost pokazale tudi posamezne pojave neobčutljivosti za omenjena zdravila. Pred potovanjem v države, kjer je ptičja gripa, WHO svetuje popotnikom, naj se med potovanjem ne dotikajo žive ali mrtve perutnine in površine, na kateri je perutnina. Uživati morajo samo dobro toplotno obdelano perutnino in si pogosto umivati roke. Izogibati se morajo krajev, kjer prodajajo in gojijo perutnino. Po vrnitvi s potovanja naj vsaj 10 dni spremljajo svoje zdravstveno stanje in obiščejo zdravnika ob pojavu vročine, kašlja ali težkega dihanja.

Nevarnost za zdravje popotnikov so tudi piki in ugrizi nevarnih živali. V Mongoliji, na Kitajskem in v obeh Korejah živi kar nekaj vrst strupenih kač, pajkov in škorpijonov. Zelo nadležne so tudi posamezne vrst pijavk.

Mogoče so tudi zelo nevarne zastrupitve zaradi uživanja različnih vrst rib. Ena takšnih zastrupitev je scombroid, ki nastane zaradi nepravilnega skladiščenja rib, ki v telesu vsebujejo velike količine histidina. Zaradi bakterij se histidin pretvori v histamin, ki v telesu človeka, ki je zaužil meso te ribe, povzroči reakcijo, podobno alergiji. Ponavadi težave minejo v nekaj urah. Tetrodoksin je strup, ki ga lahko najdemo v ribah, ki jih na Japonskem prodajajo kot kulinarično posebnost, imenovano »fugu«, in nastane zaradi nepravilne priprave. Zastrupitev je lahko smrtna. V večini omenjenih azijskih dežel je precej gost promet, precej tehnično oporečnih vozil in mnogo neizkušenih voznikov, ki so pogosto tudi pod vplivom alkohola. Zato odsvetujemo najem motornih vozil ter obvezno uporabo varnostnih pasov. V nekaterih velikih mestih je precej kriminala in zelo onesnažen zrak. Priporočamo zdravstveno zavarovanje z asistenco na potovanju.

Zanimiva statistika

  1. Singapur ima zgradbo, ki jo je navdihnil robot iz Vojne zvezd.
  2. V Kjotu stoji več kot 1.600 templjev.
  3. Hong Kong pomeni “dišeče pristanišče”
  4. Kitajska vsako leto proizvede 45 milijard parov jedilnih palčk.
  5. Južna Koreja ima ločeno valentinovo za samske.
  6. Japonska je svetu dala 22 Nobelovih nagrajencev.
  7. Opice imajo svoj poseben praznik v mestu Lopburi na Tajskem.
  8. Jama Son Doong v Vietnamu je tako velika, da bi vanjo lahko namestili letalo. Čeprav še nikoli niso videli nikogar, ki bi to poskušal narediti.
  9. V Tokiu je več milijonarjev kot v Parizu, San Franciscu ali Los Angelesu.
  10. Tajska je edina država v jugovzhodni Aziji, ki je niso kolonizirali Evropejci.
  11. Praznovanje kitajskega novega leta traja celih 15 dni.