Cepljenje in zaščita

Zdravstvena tveganja

Priporočljiva rutinska cepljenja: Če niste bili cepljeni za ošpice, mumps, rdečke (MMR), DI-TE PER (davica, oslovski kašelj, tetanus) in poliovirus.

Hepatitis A: Cepljenje proti hepatitisu A je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področjih z srednjim ali visokim tveganjem za prenos virusa hepatitisa A, kjer so lahko izpostavljeni virusom preko vode ali hrane.  Primeri obolenj s hepatitisom A na potovanju se lahko pojavijo tudi med potovanji v države v razvoju, za katere že obstajajo standardni potovalni načrti z ustaljenimi nastanitvami in prehranjevalnimi navadami.

Hepatitis B: Cepljenje proti hepatitisu B je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področjih z srednjim ali visokim tveganjem za prenos virusa (HBV), še posebno za tiste, ki so lahko izpostavljeni kontaktu s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami, imajo spolne odnose z lokalnim prebivalstvom ali se lahko okužijo pri zdravljenju (npr. pri nesrečah…).

Tifus: Cepljenje proti tifusu je priporočljivo za vse potnike, ki potujejo ali delajo na področju južne Afrike, še posebej za tiste, ki bodo obiskali manjša mesta, vasice in podeželje ter dalj časa ostali pri prijateljih in sorodnikih, kjer so v večji meri izpostavljeni okužbi s tifusom preko hrane in vode.

Steklina: Cepljenje proti steklini je priporočljivo samo za določene skupine potnikov, ki preživijo veliko časa zunaj, posebej v ruralnih predelih in sicer pri aktivnostih, kot so: kolesarjenje, kampiranje ali pohodništvo.  Prav tako je cepljenje proti steklini priporočljivo za potnike z značilnimi poklicnim tveganjem (npr. veterinarji), za dolgotrajne potnike in osebe, ki živijo na področjih z visokim tveganjem izpostavljenosti; za potnike, ki so vključeni v aktivnosti, ki jih lahko pripeljejo v direkten stik z netopirji, mesojedimi živalmi in drugimi nevarnimi sesalci. Posebej ogroženi so otroci, ker se radi igrajo z živalmi, lahko prejmejo več ugrizov ali pa o njih ne poročajo.

Polio: Priporočeno za odrasle potnike, ki so prejeli primarno serijo ali inaktiviranih poliovirusov (IPV) ali oralno polio cepivo (OPV). Priporočamo dodatni odmerek IPV pred odhodom.

Malarija: Področja Namibije z malarijo: prisotna je v provincah: Kunene, Ohangwena, Okavango, Omaheke, Omusati, Oshana, Oshikoto, Otjozondjupa in Caprivi Strip.

V kolikor potujete v predele Namibije z malarijo, svetujemo, da se pred potovanjem o ustrezni zaščiti posvetujete z zdravnikom v Ambulanti za potnike.

Poti za preprečevanje malarije:
·    predpisana antimalarična zdravila
·    uporaba repelentov, dolga oblačila za zaščito pred piki komarjev
·    prenočevanje v klimatiziranih in dobro zaprtih sobah ali pod zaščitnimi mrežami

Posebno opozorilo: Klorokin ni učinkovito antimalarično zdravilo v Namibiji in naj ga ne bi uporabljali.

Dobro je vedeti

Namibija je ena najredkeje poseljenih držav na svetu, saj v povprečju na kvadratnem kilometru živita le dva prebivalca. Zaradi pomanjkanja padavin so naravne razmere za življenje precej neugodne, zato kljub zdajšnji triodstotni letni rasti prebivalstva ni pričakovati, da bo gostota prebivalstva v prihodnosti pomembneje narasla. Izrazito rast doživljajo predvsem glavno mesto Windhoek (okrog 160.000 prebivalcev leta 1992) in nekatera gospodarska središča (Tsumeb, Swakopmund). Kljub na videz skoraj nepomembni prisotnosti človeka, še zlasti na obsežnih neposeljenih območjih puščave Namib, je naravno okolje marsikje tudi v povsem “praznih” predelih ogroženo zaradi različnih človekovih dejavnosti. Zaradi neugodnih naravnih razmer in izrazito negostoljubne obale je bilo območje Namibije za Evropejce stoletja nezanimivo. Postopno so ga začeli odkrivati šele v 19. stoletju; v prvi vrsti so jih zanimala naravna bogastva.

Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne enote. Na zahodu se v od 50 do 130 kilometrov širokem pasu ob Atlantskem oceanu razteza puščava Namib, ki je najmanj gostoljubna in skoraj neposeljena. V povprečju dobi manj kot 50 milimetrov padavin na leto, vendar so tu nahajališča diamantov in urana; ob obali je pomemben ribolov. Vzhodno od Namiba je tektonsko dvignjen rob Kalaharijske kotline, ki v povprečju sega do nadmorske višine 1800 metrov, na jugu do 2200 metrov. Predvsem severni del je zaradi nekoliko večje količine padavin bolj primeren za poselitev. Tam je mogoča ekstenzivna živinoreja, na skrajnem severu celo namakalno poljedelstvo. Gospodarsko je najpomembnejše rudno bogastvo, predvsem bakrova, svinčeva, cinkova, kositrova in številne druge rude. Vzhodni del države sestavlja uravnana, redko poseljena polpuščavska in stepska Kalaharijska kotlina z manj kot 200 milimetrov letnih padavin. Zaradi podnebnih razmer in drugih naravnih potez je najbolj zanimiva in nenavadna pokrajina puščava Namib (namib v jeziku domačinov pomeni praznina). Ob obali Atlantika se razteza med rekama Olifants na jugu in Karunjambo na severu O starosti te puščave . obstajajo številne teorije (pogosto se govori o najstarejši puščavi na svetu), dejstvo pa je, da je njen razvoj v več fazah potekal verjetno kar 130 milijonov let. Izrazita sušnost obalnega pasu je posledica vplivov južnoafriškega anticiklona, predvsem pa hladnega Benguelskega toka. Podnebje je ključni dejavnik razvoja značilnega puščavskega živega sveta, pa tudi geomorfoloških pojavov. Na območjih peščene puščave strokovnjaki ločijo kar deset različnih tipov peščenih sipin, med katerimi so najbolj zanimive zvezdnate sipine.

Za celotno puščavo so značilni tudi številni občasni vodotoki, ki s planot Velikega roba tečejo proti zahodu in praviloma niti v obdobju poletnih neviht ne dosežejo Atlantika. Nekateri so bili v preteklosti izredno vodnati, tako da zdaj lahko občudujemo globoke kanjone. Edina stalna vodotoka sta reki Oranje na jugu in Kunene na severu, obe mejni reki s sosednjima državama, Južno Afriko in Angolo.

Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharijske kotline v celoti so bili nomadski Bušmani, ki so živeli v večjih družinskih skupnostih in se preživljali izključno z nabiralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo, ko so se z juga razširili Nami, s severa pa Hereri. Obe ljudstvi sta živeli v plemenski ureditvi in se preživljali v glavnem z živinorejo. Za svoj obstoj sta potrebovali čedalje več zemljišč, zato so bili Bušmani vse bolj odrinjeni v najbolj sušne in za življenje najmanj ugodne predele Kalaharija in Namiba. Z razmahom ekstenzivne živinoreje so za prebivalstvo vse večji problem predstavljale obdobno izrazite suše. Konec 19. stoletja, ko se je belo prebivalstvo na območju današnje Južnoafriške republike razširilo že globoko v notranjost dežele, je v širši okolici zdajšnjega mesta Luederitz na jugu države nastala prva naselbina nemških priseljencev v Namibiji.

Ko je Nemčija na silo zavzela večji del Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stoletja, je število evropskih priseljencev predvsem na račun nemških vojakov v nekaj letih skokovito naraslo. Poleg izkoriščanja rudnih bogastev so si prilastili večino zemljišč v južni in osrednji Namibiji ter se na posestvih, velikih po 5000 hektarov, pričeli ukvarjati z živinorejo. Ko je deželo zasedla južnoafriška vojska, se je priseljevanje belcev še okrepilo; odpirali so se novi rudniki, gradila infrastruktura in prišlo je do velikega prostorskega razmaha živinoreje. Zdaj so med najdonosnejšimi gospodarskimi panogami mesna govedoreja, gojenje karakulskih ovac (katerih prireja je močno odvisna od povpraševanja na svetovnem trgu) ter farmska reja nojev in druge divjadi. Vse bolj priljubljeni postajajo tudi naravni in lovni rezervati.

Sicer skromen delež belega prebivalstva (6 %) je celo 20. stoletje predstavljal gonilno silo v razvoju gospodarstva. Kljub bojaznim pa v Namibiji po osamosvojitvi leta 1990 ni prišlo, kot na primer v Južni Afriki, še bolj izrazito pa v Mozambiku in Angoli, do dramatičnega preobrata v gospodarskem in političnem. Ob tradicionalnih gospodarskih panogah se čedalje bolj krepi vloga turizma. Za avtohtono črnsko prebivalstvo na severu ima še vedno velik pomen samooskrbno kmetijstvo na majhnih kmetijah. Zaradi pretirane paše je marsikje prišlo do močne erozije tal, s katerim je povezan proces širjenja puščave oziroma dezertifikacija. V po obsegu že tako skromnih savanskih gozdovih sta zaskrbljujoča tudi sekanje in požiganje lesa, kar še povečuje erozijo.

Za omilitev ranljivosti dragocenih vodnih zalog v osrednjem in južnem delu države je po veliki suši med letoma 1994 in 1997 prišlo do načrtov o oskrbovanju bolj sušnih predelov z vodo iz stalnih vodotokov na severu (predvsem iz rek Okavango, Kwando in Zambezi). Tem načrtom je najbolj nasprotovala vlada Bocvane, saj bi se ob spremembi rečnega režima gotovo pokazale ekološke posledice v delti reke Okavango.

Voda ima odločilen pomen tudi za kmetijstvo, saj je kmečkega prebivalstva kar 70 %. Na bolj namočenem severu, ki je za živinorejo najugodnejši, potrebujejo za vzrejo ene glave goveje živine od 8 do 20 hektarov pašnikov, na jugu, kjer zaradi skromnejših padavin prevladuje ovčereja, pa za eno ovco od 2,5 do 8 hektarov. Zato ni čudno, da je povprečna velikost farm nekaj nad 10.000 hektarov.

Zaloge vode, predvsem podtalnice, so pomembne tudi v rudarstvu. Namibija je ena vodilnih držav na svetu v pridobivanju uranove rude in diamantov. Slednje pridobivajo na jugozahodu države, okrog ustja reke Oranje. Sprva so diamante iskali v obalnih plasteh puščavskega peska, v novejšem času pa predvsem na območju priobalne celinske police do globine 200 m. Njihova letna proizvodnja znaša 1,5 milijonov karatov, kar Namibijo uvršča na šesto mesto na svetu. Velikega gospodarskega pomena je tudi rudnik urana Roessing 65 km zahodno od obmorskega letovišča Swakopmund. Roessing je največji dnevni kop urana na svetu; v njem pridobijo 8 % svetovne proizvodnje, kar Namibijo uvršča na peto mesto.

Z izjemo zares velikih rudnikov in nekaj mest pa v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedotaknjena območja, ki predvsem ljubiteljem sušne pokrajine nudijo neizmerne užitke. O množičnem turizmu v Namibiji ne moremo govoriti, vendar so bila nekatera območja že pred osamosvojitvijo predvsem zaradi dobrih prometnih povezav zelo zanimiva predvsem za pripadnike višjega socialnega sloja iz takratne Južnoafriške republike (lovni turizem, obisk narodnih parkov). Višji socialni sloji domačega prebivalstva najraje obiskujejo obmorsko letovišče Swakopmund ter narodni park Etosha, tuji turisti pa množično zahajajo predvsem v narodne in tudi zasebne parke z bogatim živalskim svetom; redkeje obiskujejo tudi puščavo Namib in planotasto obrobje Kalaharijske kotline. Razvoj turizma gre, podobno kot v sosednji Bocvani, v smeri “visokega”, prestižnega turizma, s katerim naj bi sorazmerno majhno število prestižnih turistov zagotovilo visok dohodek.

Večina jezikov Namibijskih plemen lahko izvira iz bantu ( Ovambo, Herero, Caprivian) ali iz khoisan ( khoikhoi, damara ali druga narečja san). Za djalekte khoisan so značilni zvoki z jezikom, ki so za Evropejce zelo težki zvoki za zgovarjat, zato se zelo težko učijo teh jezikov. Take zvoke se proizvaja tako, da se jezik postavi na različne kraje ustne voltine, glede na zvok, ki bi ga radi naredili. Kljub temu, da je v času osamosvojitve govorilo angleščino le 2% prebivlstva, so se tedaj odločili, da bo uradni jezik, ker so tako olajšali stike z ostalimi državami. Kljub temu ima še dandanes večina prebivalstva kot urani jezik africanes.

PLEMENA
OVAMBO: sestavljajo najštevilnejšo etnično supino in se delijo na 12 skupin, od katerih prebivajo 4 v Angoli,ostale pa v Namibiji. Prihajajo iz srednje-vzhodnega predela Afrike in so se naselili med reki Kunene in Okavango okoli druge polovice leta 1500. Po tradiciji je imelo vsako pleme svojega kralja, naslednjištvo pa je šlo po materni strani. Kasneje so kristjani s svojim prihodom vse to vkinili. Zemlje so last plemen, ne da se jih ne prodati ne kupiti posameznikom. Dandanes ima v območih Ovamboland vska družina svoj ‘’kraal’’ oz. Kot neka majcena zagrajena vasica, z okroglimi hiškami s streho iz slame, s posebnim skladiščem za žito in hmelj,iz katerega proizvajajo odlično pivo. Na redini vsakegas kraal je sveti ogenj druzine, ki gori dan in noč, neprenehoma.

KAVANGO: Delijo se ne 5 skupin: Mbukusku, Sambiyu, Kwangari, Mbunza, Geiriku. V zadnjih časih se je njihovo število zvečalo zaradi migracije i zAngole, ki jih je povzročila državljanska vojna. Večina Kavango-v živi na svero-zahodu, kjer gojijo živino, lovijo ribe in pridelujejo hmelj. Pri njih še vedno vlada matriarhat, vseeno pa so vladarji plemen moški.

HERERO: zajemajo razna plemena kot so npr.: Tjimba in Ndamuranda iz Kaokoland; Mahereo iz Okahandja in Zeraua iz Omaruru ter Mbandero iz Hereroland. Himba iz Kaokoland so podskupina Hererov. Naslednjištvo je deloma po materi,deloma po očetu; mati zapusti naslednjikom materialne dobrine vključno z živino, med tem ko po očetu dobijo navodila, obrede in vse ki se pač tiče vere in politike. Glavna karakteristika hererov so ženske obleke, ki izvirajo iz oblek, ki so jih prvi misjonarji v viktorjanskem obdobju prisilili obleči na pol golim črnim ženskam in so sestavljeni iz vec plasti raznobarvnih oblek in kapo v obliki stožca na glavi.

HIMBA: ženske Himba so ponzane po celem svetu za lepo telo in skoraj neprisotna oblačila, zapestnice in ogrlice. Ljudstvo Himba še dandanes odvrača ‘’moderno’’ življenje in zato raje živi na preprost, skromen in primitiven način v hribovitih območjih. Telo si stalno barvajo z mažo narejeno iz masla, pepala in okre. Za to ljudstvo je živina sveta, zato se ahko ubije kravo samo med poroko ali pogrebom in še to na ritualni način. Moč in sloj Himb odvisi od števila živine. Živina je tudi rabljena kot plačilna enota. Vlada matriarhat, z izjemo od politike,kjer imajo pa oblast moški.

DAMARA: pripadajo isti jezikovni supini kot Nama, a te dve ljudstvi se nista nikoli preveč marali. Dolgo časa so prebivali v notranjosti Namibije, a so jih Herero in Nama podjarmili. Vlada jim je pred kratkim dodelila 4 milijone in pole hektarjev terena, ki je bil prej last evropejcev, a je teren Damaraland zelo reven, zato se je večina Damara preselila v mesta in del na evropejskih kmetijah.

CAPRIVIAN: živijo v Caprivi, ob bregovih rek Zambesi in Kwando, sestavlja jih 5 skupin: Lozi. Mafwe, Subia, Yei in Mbukushu. Večina od njih živi od poljedelstva, živinoreje in ribolova.

SAN: so najstarejši prebivalci Namibije in živijo na severo-vzhodu države. Delijo se n atri supine: Naro iz Gobabis, Xukwe iz zahodnega Bushvelda, Kavanga in caprivi-ja, Kung iz vzhodnega Bushveilda. Od vedno moški z lovom priskrbijo meso in se hranijo samo z njim, ženske pa proskrbijo za razne sadove itd., skaterimi se same hranijo. Nekoč so bile supine po največ 25-35 oseb,danes pa jih je veliko manj,saj so,ker so pač nomadsko ljudstvo imeli večje težave kot druga plemena za si pridobit svoje pravice.

NAMA: poznani tudi kot Hotentoti ali Khoikhoi, imajo precej svelo polt, vitko postavo in majhne kosti. Začetno so živeli na jugu,a so jih evropski kolonizatorji prisilili se premakniti do območja dnašnje Windhoek. Zaradi nenehnih sporov z Herero jih je nemška vlada spravila v rezervate; od tedaj ni več dosti sledu o njihovih starih navadah. Večinoma so se naselili v mesta, prevzeli evropski način oblačenja in se spreobrnili h krščanstvu..

TOPNAAR: so v resici podskupina Nama in živijo večinoma v puščavi Namib in v območju Walvis Bay,kjer se je dosti od njih zaposlilo v tovarnah z ribimi konzervami.

BASTER: celo 35.000 je pol-krvnih,rojenih iz holndsko-Nama zakona. Kljub temu,da izhaja njihovo ime z nprijaznega vzdevka ‘’bastards’’,so oni zelo ponosni na dejstvo,da so mešanci. Večina jih živi v območju Reoboth.

TSWANA: so sorodniki Tswan iz Botswane in Juzne Afrike, živijo večinoma na vzhodu države, v predelu Gobabis. Sestavljajo jih plemena Tlharo, Tlhaping in Bangologa, ukvarjajo se večinoma z poljedelstvom.

EVROPEJCI: z izvori večinoma Afrikaaner in nemškimi. Večina jih živi v mestih