Piki kač

Na svetu je okoli 3000 različnih vrst kač, od katerih jih je manj kot pet odstotkov nevarnih za človeka.

V grobem delimo kače v tri skupine: Elapidae (strupeni goži, kobre, mambe, taipane in koralne kače), Viperidae (gadi, mokasinke in klopotače) in morske kače. Obstajajo tudi orjaške kače, ki so nevarne zaradi davljenja (pitoni, anakonda, boa in druge).

Kače se v naravi izogibajo človeka in praviloma napadejo le, če so ogrožene. Večina pikov kač je v nogo pod kolenom. Značilen znak pika sta vbodni ranici na koži v razdalji 0,6 do 1 cm, ki rahlo ali pa sploh ne krvavita. Posledice kačjega pika so lahko sistemske in lokalne. Sistemske posledice nastanejo zaradi delovanja kačjega strupa na živčevje (paraliza dihalnih in drugih mišic) ter krvni sistem (odpoved ledvic in motnje strjevanja krvi). Med lokalne posledice spadajo bolečine, rdečina in oteklina, ki ji lahko sledi motnja pretoka krvi in limfe ter odmrtje mišičnega tkiva. Za preprečevanje kačjega pika je zelo pomembno preventivno obnašanje: izogibati se je treba nevarnim območjem, še posebej ponoči, ko je večina kač najbolj aktivnih, nenehno je treba opazovati okolico, izbrat i pravilno obutev in oblačila.

Prva pomoč: v primeru pika kače je pomembno hitro in pravilno ukrepanje. Rano očistimo s tekočo vodo in razkužilom, pičeni ud imobiliziramo in človeku omogočimo mirovanje. Po potrebi lahko damo sredstvo proti bolečinam in čimprej organiziramo prevoz v bolnišnico. Ne delamo vrezov v rano in ne sesamo z usti ali vakuumskimi črpalkami. Prevez uda nad pikom se priporoča le v primeru pika najbolj strupenih kač in če se predvideva, da bo prevoz do bolnišnice trajal dlje kot eno uro. Prevez mora biti dovolj ohlapen, da ne moti oskrbe uda s krvjo. Če je bila kača ubita, jo odnesemo s sabo v bolnišnico.