Venska tromboza je delna ali popolna zamašitev ene ali več ven s strdkom. Glede na mesto tromboze ločimo površinski tromboflebitis, pri tem gre za trombozo površinske vene, in vensko trombozo, pri kateri je s strdkom zamašena globoka vena.
Površinski tromboflebitis je posledica vnetnih sprememb žilne stene, ki nastanejo v okolici strdka. Najpogosteje je površinski tromboflebitis posledica dajanja različnih zdravil v podkožne vene na zgornjih udih, površinski tromboflebitis na spodnjih udih je redek pojav. Izjemno redko je širjenje tromboze iz površinskega v globok venski sistem. Prizadeta vena je zadebeljena, boleča, okolna koža je pordela in vneta. Zdravljenje je omejeno na dajanje protibolečinskih zdravil. Bolnikom s površinskim tromboflebitisom na spodnjih udih mirovanje odsvetujemo.
Venska tromboza najpogosteje prizadene vene spodnjih udov, na zgornjih udih je redka. Med neobičajna mesta za nastanek tromboze uvrščamo spodnjo in zgornjo votlo veno, ledvično, portalno, jetrno in mezenterično veno ter vene osrednjega živčevja. Venska tromboza je pogosta spremljevalka različnih internističnih, onkoloških in nevroloških bolezni ter kirurških posegov, lahko pa prizadene tudi povsem zdrave osebe. Nastopa v vseh življenjskih obdobjih, najpogostejša je v starosti. Letna prevalenca venske tromboze je okoli 160/100.000, kar za naše razmere pomeni okoli 3000 bolnikov letno.
Klinična slika venske tromboze ima širok razpon – od popolne odsotnosti kliničnih znakov in simptomov bolezni do jasno prepoznavnih oblik z obsežno oteklino prizadetega uda, ki je cianotično obarvan, topel, podkožne vene pa so nabrekle. Pri ležečem ali nepomičnem bolniku so simptomi in znaki venske tromboze praviloma manj izraženi kot pri bolniku, ki hodi. Tudi če strdek žilo le delno zamaši, so klinični znaki praviloma manj izraženi kot pri popolni zapori žile. Na vensko trombozo posumimo pri novo nastali bolečini ali oteklini uda. Oteklina pri venski trombozi sega od stopala na meča in v primeru, da so zamašene vene nad kolenom, tudi na stegno vse do dimelj. Razpon subjektivnih težav ob venski trombozi je širok: od občutka rahle napetosti pa do hudih bolečin v prizadetem udu. Bolečina v mečih in/ali stegnu je lahko spontana ali pa jo izzovemo z gnetenjem mišic. Na posamezni sklep, stopalo ali gleženj lokalizirana oteklina in/ali bolečina nista značilni za vensko trombozo. Pri sumu, da gre za vensko trombozo, je pomembna ocena prisotnosti dejavnikov nevarnosti nastanka venske tromboze. Ti so: nedavna večja operacija ali poškodba, paraliza, pareza ali imobilizacija uda, nepomičnost, maligna bolezen, že prebolela venska tromboza, družinsko pojavljanje venske tromboze, starost, debelost, nosečnost in porod, uporaba oralne kontracepcije ter vstavljeni venski katetri. Trombofilija, tj. prirojeno ali pridobljeno nagnjenje k nastanku venske tromboze, sama po sebi ne vodi nujno k trombozi, vendar močno poveča nevarnost nastanka ob prisotnosti drugih sprožilnih dejavnikov. Najpomembnejše oblike trombofilije so: defekt koagulacijskega faktorja V, pomanjkanje proteina C in S, antitrombina, hiperhomocisteinemija in prisotnost antifosfolipidnih protiteles.
Iz praktičnih razlogov delimo vensko trombozo v proksimalno, ki zajema poplitealno in višje ležeče (stegenske) vene, in v distalno, ki zajema golenske vene (pod kolenom).
Klinična diagnoza venske tromboze je nezanesljiva, zato moramo bolezen vedno objektivno potrditi. Metoda izbora je ultrazvočna preiskava, ki dosega 95-odstotno občutljivost in specifičnost za dokaz poplitealne ali višje ležeče venske tromboze. Golenske vene so z ultrazvokom slabše pregledne. Referenčna metoda za dokaz venske tromboze je še vedno rentgenska venografija z vbrizgom kontrastne tekočine, ki ima to slabo lastnost, da je invazivna in bolnika izpostavlja sevanju. Po tej preiskavi posežemo le izjemoma – tedaj ko izvid ultrazvočne preiskave ni zanesljiv.
Klinična diagnoza venske tromboze je nezanesljiva, zato moramo bolezen vedno objektivno potrditi. Metoda izbora je ultrazvočna preiskava, ki dosega 95-odstotno občutljivost in specifičnost za dokaz poplitealne ali višje ležeče venske tromboze. Golenske vene so z ultrazvokom slabše pregledne. Referenčna metoda za dokaz venske tromboze je še vedno rentgenska venografija z vbrizgom kontrastne tekočine, ki ima to slabo lastnost, da je invazivna in bolnika izpostavlja sevanju. Po tej preiskavi posežemo le izjemoma – tedaj ko izvid ultrazvočne preiskave ni zanesljiv.
