Lišmanioza je bolezen kože, sluznic in notranjih organov, ki jo povzročajo zajedavci, bičkarji iz vrste Leishmania (L. donovani, L. tropica, L. braziliensis,..).
Bolezen se lahko manifestira v različnih oblikah, najpogosteje pa se pojavljata kožna in visceralna oblika te bolezni.
Kožna lišmanioza: Čas od okužbe do bolezenskih znakov je od 2 tedna do 3 leta. Na mestu ugriza okužene mušice se pojavi ena kožna sprememba ali več. Postopoma nastane razjeda, velika 2 cm ali več. Obdajajo jo manjše razjede, lokalne bezgavke se povečajo. Razjede se pogosto zagnojijo (neprijetne in grde kožne spremembe, ki pa bolnika življenjsko ne ogrožajo). V nekaj mesecih, pa tudi po letu dni se razjede zacelijo, na mestu katerih ostanejo brazgotine. Možni so tudi zasevki, ki se pojavljajo na oddaljenih delih kože, bolezen pa lahko traja 20 let in več. Več mesecev ali let po kožni spremembi (od 1 meseca do 24 let kasneje) se lahko pojavijo spremembe na sluznici nosne, ustne votline, žrela, sapnika, redko spolovil z odmrtjem tkiva in nastajanjem defektov.
Visceralna lišmanioza: Inkubacija od 10 dni do 34 mesecev. Okužba lahko poteka brez znakov bolezni, z nekaj zdravstvenimi težavami ali subakutno oz. kronično z vročino, povečanimi jetri in vranico, slabokrvnostjo in pomanjkanjem levkocitov oz. oslabljenim obrambnim sistemom. Pojavi se lahko utrujenost, izguba apetita, napetost v trebuhu, kašelj, hujšanje, potenje, pogoste so driske. Koža na posameznih delih telesa lahko postane siva. Nezdravljena bolezen se lahko konča s smrtjo zaradi pljučnice, sepse, krvave driske, tuberkuloze, krvavitev ali hude slabokrvnosti. Možne so ponovitve bolezni 6 mesecev do 2 leti po zdravljenju.
Zdravljenje
Zdravimo s specifičnimi zdravili in simptomatsko.
Način okužbe
Rezervoar povzročitelja so gozdne živali (lisica, volk, glodavci), domače živali (pes ) ali človek.
Prenaša ga mušica (Phlebotomus in Lutzomya). So zelo male mušice, težko opazne in neslišno letijo. Bolj so aktivne v mraku in ponoči (od mraka do zore). Mušica se okuži s pikom okužene živali ali človeka. Zbolevajo tako otroci kot odrasli.
Redko se obolenje prenese z noseče matere na otroka, s krvjo ali okuženimi iglami.
Tveganju so bolj izpostavljeni tisti, ki se veliko zadržujejo v naravi, še posebej od mraka do zore (raziskovalci, vojaki, misijonarji, popotniki,…. )
Učinkovitega preprečevanja z zdravili ali cepljenjem ni.
Preprečevanje okužb z lišmenijami je možno le z upoštevanjem ukrepov zaščite pred piki insektov.
Pri potnikih se pojavijo redko; pogostejše so pri prebivalstvu subtropskega in tropskega sveta.
Ocenjujejo, da letno zboli približno 1,5 milijonov ljudi za kožno obliko in 0,5 milijona za visceralno obliko. Bolezen se pojavlja v približno 90 državah, tudi v državah južne Evrope in ZDA (Texas). Lišmenije ni v Avstraliji in Oceaniji. Pogosteje se pojavlja na podeželju, lahko pa se pojavi tudi v mestih (Kabul, Bagdad) zato so najbolj izpostavljene osebe, ki bivajo na teh področjih kot misijonarji, vojaki, prostovoljci,.. Okužijo pa se lahko tudi tisti, ki bivajo tu krajši čas.
Več kot 90% primerov obolelih za kožno obliko se okuži v Afganistanu, Alžiriji, Braziliji, Iranu, Iraku, Peruju, Saudski Arabiji in Siriji.
Več kot 90% primerov obolelih z visceralno obliko je iz Indije, Bangladeša, Nepala, Sudana in Brazilije. (Še po 2. sv. vojni se je pojavlja tudi v Makedoniji, južni Srbiji, Črni Gori, Dalmaciji in Istri, južni Hercegovini).
