S pravilno oskrbo boste ustavili krvavitev in preprečili okužbo rane. Umazanijo očistite tako, da poškodovani del telesa sperete s curkom sladke vode, nato s sterilno gazo mesto nežno očistite in rano posušite. Če gre za manjšo ali površinsko rano, uporabite obliž, pri čemer pazite, da se ne dotaknete sterilnega dela. Večje rane je treba obvezati s sterilnim povojem.
Zvin je posledica nategnitve ali pretrganja vezi sklepa. Ker poškodovanec občuti precejšnjo bolečino, ga kaj hitro zamenjamo z zlomom. Do poškodbe pride zaradi pretrganja mišic ali tetiv. Na poškodovanem delu telesa nastane oteklina. Med premikanjem se občutek bolečine poveča. Lahko se zgodi, da poškodovani ne more premikati sklepa in da na mestu nastane modrica. Pri zvinu in nategnitvi mora sklep počivati in mirovati, s hladnim obkladkom pa lahko ublažite bolečino in zmanjšate oteklino. Izpah navadno nastane s spiralnim izvijanjem sklepa, zaradi česar se kost premakne iz sklepa. Izpahnjeni del je deformiran in otekel. Podprite poškodovani ud, preprečite premikanje in poiščite zdravniško pomoč. Za podporo uporabite blazine, brisače ali odeje, pri poškodbi roke uporabite povez okoli vratu.
Če sumite, da gre za zlom, morate poškodovano mesto nujno imobilizirati in čim hitreje poiskati zdravniško pomoč. Podloga za imobiliziranje mora biti dovolj dolga ter postavljena nad mestom zloma in pod njim.
Opečeno mesto je treba takoj ohladiti z večjimi količinami mrzle vode in nadaljevati s hlajenjem vsaj deset minut. Poškodovanemu morate ves čas dajati tekočino, da bo nadomestil dehidracijo. Opečeno mesto prekrijte s sterilno gazo, ki se je ne smete dotikati, na opečeno mesto pa ne smete pritiskati. Vse opekline, ki so močnejše od prve stopnje, mora čimprej pregledati zdravnik.
Ob močnejšem udarcu lahko utrpite pretres možganov ali poškodbo lobanje. Poleg otekline pri tovrstnih poškodbah pogosto ni videti drugih vidnih znakov, kljub temu pa mora biti poškodovani pod budnim nadzorom. Spremljajte možne znake potresa možganov, ki se lahko kažejo v obliki zaspanosti, slabosti, bruhanja in razširjenih ali neenakih zenic. Po takšni poškodbi poškodovanemu ne bi smeli pustiti zaspati, dokler nismo prepričani, da gre za pretres možganov. Če je poškodovani v nezavesti ali ima znake pretresa možganov, kar najhitreje poiščite zdravniško pomoč.
Vedno in vselej je treba uporabljati zaščitna sredstva pred sončnimi žarki, kot so krema za sončenje, klobuk, očala, po potrebi tudi oblačilo z dolgimi rokavi. Če vas sonce kljub temu opeče, opečena mesta hladite s pitno vodo, kožo prekrijte z lahno tkanino in se umaknite v senco. Za blage opekline je dovolj že krema za po sončenju ali cinkova mast, ki bo kožo pomirila.
Do sončarice pride po daljšem izpostavljanju vročemu in vlažnemu zraku ali po težkem delu na vročini. Znaki so nemir, glavobol, vrtoglavica, rdeča ali vroča koža ter hiter in močan srčni utrip. Telesna temperatura lahko naraste do 40 oC in več. V hudih primerih prizadeti tudi omedli. Ponesrečenca je treba postaviti v ležeči položaj, ga umakniti na hladno mesto in mu sleči oblačila. Nato ga je treba pokriti z vlažno rjuho, ki jo je treba nenehno močiti. Hladite ga, dokler se temperatura ne zniža pod 37,5 oC. Takrat vlažno rjuho zamenjajte s suho in poiščite zdravniško pomoč.
Toplotni udar je posledica velike izgube soli in vode po daljšem znojenju. Znaki so glavobol, krči, bleda in vlažna koža, hiter in močan srčni utrip ter neznatno povišana temperatura. Če opazite te znake, prizadetega ohladite in mu pomagajte nadomestiti izgubljeno tekočino. Bolnik naj se uleže, ali vsaj dvigne noge ter pije velike količine rahlo soljene vode (v majhnih požirkih).
Do podhladitve pride, kadar telesna temperatura pade pod 35 oC, navadno po daljšem bivanju v vodi s temperaturo, nižjo od 20 oC. Prvi znaki so huda nenadzorovana tresavica in motnje govora. Ko telesna temperatura pade na 32 do 30 oC tresenje popusti, bolnik pa postane nespreten, razdražljiv in ga je težko razumeti. Nadaljnja izguba telesne temperature vodi k blodnjam, izgubi nadzora nad mišicami ter upočasnjenemu srčnemu utripu in dihanju. Ko telesna temperatura pade na 27 oC, ponesrečenec izgubi zavest, bitje srca je nepravilno, nadaljnji padec temperature vodi v smrt.
Pri podhladitvi je pomembno najprej preprečiti nadaljnjo izgubo toplote. Ponesrečenca začnite ogrevati, slecite mu vlažna oblačila in jih zamenjajte s suhimi. Zavijte ga v odejo ali spalno vrečo in mu posebej ogrevajte glavo. Dajte mu piti tople napitke in visokokalorično hrano. Čimprej poiščite zdravniško pomoč.
Če rešujete utopljenca, ki ni pri zavesti, najprej preverite njegov srčni utrip oziroma dihanje. Če ne diha, takoj začnite z oživljanjem, če pa ne čutite srčnega utripa, takoj začnite s postopki umetnega dihanja in masaže srca. Ponesrečenca nato postavite v položaj za nezavestnega oziroma na bok. Če je bil dalj časa v vodi, je najbrž tudi podhlajen, zato ga je treba tudi segreti. Umaknite ga z vetra, slecite mu mokra oblačila in ga pokrijte.
Ko ponesrečenec pride k zavesti, bo najverjetneje v stanju šoka, zato bodite pozorni na znake. Čimprej poiščite zdravniško pomoč.
Do šoka lahko pride po vsaki resni poškodbi. Skrbno opazujte ponesrečenca in bodite pozorni na znake, kot so pospešen srčni utrip, sivkasto-modrikasta barva kože in ustnic, mrzel znoj in vlažna hladna koža. Poleg teh simptomov se lahko pojavijo tudi slabost, žeja, plitvo in pospešeno dihanje ter šibak ali pospešen srčni utrip. Bolnik je lahko tudi nemiren, hlasta za zrakom ali omedli.
Ponesrečenca je treba ogreti, mu dvigniti noge, sleči oblačila in odstraniti predmete, ki bi ga lahko tiščali okoli vratu, prsnega koša ali pasu. Če je možno, oskrbite rane in spremljajte njegovo dihanje. Ne puščajte ga samega in mu ne dajajte hrane ali tekočine. Če je žejen, mu ustnice navlažite z vodo. Kar najhitreje poiščite zdravniško pomoč.
Naša gibala – udje in hrbtenica – so sestavljena iz aktivnih gibalnih elementov – mišic – in pasivnih gibalnih elementov – kosti in sklepov.
Kosti udov in hrbtenice so sistem vzvodov, povezanih z vezmi v sklepih. Pri posameznih gibih so pritiski v sklepih odvisni od sile mišic, od razmerja ročic na teh vzvodih, od telesne mase in bremena (nahrbtnik), od položaja uda ter od smeri in hitrosti pojemkov oziroma pospeškov gibanja.
O mišicah povejmo najprej še to, da razvije mišica pri skrčenju napetost tri do štiri kiloponde na kvadratni centimeter preseka. Pričvrstitev mišice na kost je tako močna, da se nikoli ne odtrga. Tudi kite so izredno močne in se običajno ne pretrgajo zaradi delovanja mišic. Potrebno je poudariti, da je sposobnost skrčenja mišice odvisna od treniranosti. Če se zgodi, da se kita odtrga (bicepsova ali Ahilova), se to zgodi zaradi degenerativnih sprememb.
Najpogosteje se to zgodi bivšim športnikom, ki so opustili redno vadbo, pa nepripravljeni močno obremenijo ude.
Kosti so sestavljene po posebnih naravnih zakonitostih, tako da je s kar najmanjšo količino snovi dosežena kar največja trdnost. Trdoto dajejo kostem apatitni kristali, torej anorganski material. Trdnost in odpornost na torzijo (sukanje, vzvoj), deformacijo pa daje armiranje s kolagenimi vlakni. Zgradba je torej taka, kot jo poznamo v tehniki oziroma gradbeništvu. Stene dolgih cevastih kosti so sestavljene in nizov koncentričnih cevk iz apatitnih kristalov, med njimi pa spiralasto potekajo v raznih smereh kolagena vlakna. Ob sklepnih koncih kosti je ta gobasta, sestavljena iz kostnih lestvic, razporejenih v posebnem sistemu, podobnem predalčju v tehniki.
Kost ni nekaj statičnega, temveč je živ organ, ki se izjemno hitro prilagaja obremenitvam. Če ni obremenjevana, se začne tanjšati in slabeti (problem astronavtov). Pri redni obremenitvi ostaja enako čvrsta, pri povečani pa se okrepi. Zato bo zaseden nedeljski smučar, ki ga žičnica potegne na višino in mu da določeno potencialno energijo, ob spreminjanju le-te v kinetično bolj ogrožen za prelome kot tisti, ki redno in mnogo vadi.
Sklepni konci kosti so pokriti s sklepnim hrustancem.Le-ta nima ožilja in se prehranjuje s premikanjem hranilnih snovi in presnovkov po fizikalnih zakonih iz sklepne tekočine in iz okolne kosti. Za premikanje teh snovi je važno tudi gibanje sklepov. Gibanje in obremenitev opravlja “masiranje” hrustanca in je koristno za njegovo prehrano.
Ravno pri hoji v gore pa prihaja tudi glede sklepov pogosto do preobremenitev. Tudi za hrustanec je važna navajenost na obremenitve. Kisikov dolg bo imel neugodne učinke tudi na prehrano hrustanca. Dolgotrajna obremenitev pa lahko pomeni v spremenjenih okoliščinah prehrane tudi okvaro hrustanca. Še najbolj to velja za hrustanec kolenskih sklepov, ki so najbolj obremenjeni. Pri divjem sestopanju po trdi poti se udarci slabo amortizirajo. Prožno sestopanje z amortizacijo udarcev omogoča dostop na prste, delno upognjena kolena in elastičen podplat. Značilno slabo pripravljen gornik bo bolj trdo stopal, ker je prožna hoja mišično bolj zahtevna. Dodatno breme nahrbtnika bo samo še oteževalna okoliščina. Sestopanje po melišču in snežišču omogoča hiter sestop z manjšo obremenitvijo sklepov nog in hrbtenice. Pri prožnem sestopanju z upognjenimi koleni je najbolj obremenjen hrustanec na pogačici. Potrebno je poudariti, da je za priložnostnega planinca pametno, da z obremenitvami tudi časovno ne pretirava. Iti iz popolnega “zapečkarstva” nenadoma na turo, ki traja dvanajst ali celo šestnajst ur, prav gotovo ni pametno.
Pri kolenih je ob teh razmišljanjih važno upoštevati še to, da so zelo izpostavljena lokalnim ohalditvam, če so gola. Sklepna ovojnica je takoj pod kožo in je možnost podhladitve znatna. To negativno vpliva na presnovo v kolenih, pogosto pa se razvijejo tudi kronična vnetja.
V zvezi s koleni naj omenim še poškodbe. Najpogostejši so izvini kolen z okvaro meniskusov in vezi. V vsakem kolenu sta dva polkrožna hrustanca, ki dopolnjujeta obliko kosti, prevzemata znaten del teže pri obremenitvi in sta potrebna za dobro delovanje kolena.
Pri večjih torzijskih (sučnih, vzvojnih) obremenitvah delno upognjenega kolena lahko pride do okvare teh hrustancev: meniskus je lahko odtrgan od narastišča na sklepni ovojnici, na kosti, ali pa je preščipnjen.
Pri akutni poškodbi mora biti koleno imobilizirano v mavcu. Če so zaradi prejšnjih okvar težave kronične, je treba biti pri hoji po gorah previden. Predvsem so nevarni hitri torzijski gibi polupognjenega kolena. Večinoma si “lastnik” takega sklepa zna koleno sam namestiti. Nato naj koleno čvrsto povije. V slehernem nahrbtniku sploh ne bi smeli manjkati ne ali dva krep povoja in nekaj tablet nesteroidnih antirevmatikov (Brufen, Voltaren in podobno), ki pomagajo zoper bolečino in vnetje.
Vse tisto, kar je bilo povedano pri starih poškodbah meniskusa, velja tudi za koleno, ki ima ohlapne vezi zaradi predhodnih poškodb.
Človekova hrbtenica je relativno tanek stolp kosti, sestavljen iz petindvajsetih vretenc, na katerem sloni glava. Nanj je obešen še ramenski obroč z rokama in trup.
Vretenca so povezana z vezmi, medvretenčnimi ploščicami (diskusi), v prsnem delu dodatno še z rebri in seveda z mišicami. Medvretenčne ploščice so po zgradbi in delovanju amortizerji, ki obenem z esasto obliko hrbtenice tako blažijo udarce, da se glava oziroma njena vsebina ne pretresa.
Medvretenčne ploščice podobno kot hrustanec v sklepih nimajo žil, zato je za njihovo pravilno prehrano, ki poteka z difuzijo, potrebno tudi zadostno gibanje. Za to pa je človeška vrsta žal izgubila občutek. Že otroke zgodaj prikujemo na sedež in jih s tem odvajamo od gibanja. Včasih se je to začelo s šolo, sedaj pa že z vrtcem. Živali imajo potrebo po gibanju ohranjeno in se gibljejo tudi v ujetništvu.
Sodoben način življenja je za gibala skrajno nezdrav, ker nas odvrača od gibanja (delo, avto, TV, sestanki). Hoja v gore je prav gotovo dobra oblika gibanja, le preveč kampanjska ne sme biti, oziroma se mora dopolnjevati še z drugimi dejavnostmi.
Za zdravo hrbtenico nahrbtnik ne bo tako hitro pretežak. Mišice hrbtenice pri tem ne trpijo prehudo (seveda, če je pravilno naložen) in v njih pri hoji po gorah ne poznamo mišičnega mačka. Trdo sestopanje tudi za zdravo hrbtenico ni priporočljivo. Važno je opozoriti še na lokalne ohladitve. Pregret in razgaljen planinec kaj hitro podhladi hrbtenico. Ni nujno, da ga kar prvi hip “zagrabi” v križu. Preobčutljivost za lokalne ohladitve, ki so jim nekateri podvrženi, je pogosto posledica takih ponavljanih podhladitev.
Pri oboleli hrbtenici, taki torej, kjer so medvretenčne ploščice že okvarjene, kjer se bolečine in druga bolezenska znamenja ponavljajo, pa je treba biti bolj previden. Nahrbtnik naj ne bo pretežak in naj se prilega hrbtu. Dobro moramo paziti, da je predel križa in ledij toplotno zaščiten. Kdor se močno znoji, naj se pač preoblači. Izogibati se moramo nizkega sedenja, globokega pripogibanja in trdega sestopanja.
Še bolj kot v predelu križa so nekateri občutljivi v predelu vratu. To velja že za nošnjo bremen, še bolj pa za lokalne ohladitve. Pri ljudeh, ki bolehajo zaradi bolečin v vratu, ramah in rokah, bosta samo lahek nahrbtnik in ustrezno oblačenje preprečevala poslabšanje stanja ali ponovni nastanek težav.
