Libanon

Libanonska republika ali Libanon je obmorska država na Bližnjem vzhodu, ki na zahodu meji na Sredozemsko morje, na severu in vzhodu na Sirijo, ter na jugu na Izrael. Libanon zahteva tudi vrnitev zemljišč južno od vasi Šeba, ki so del od Izraela zaseden Golanske planote.

Zdravstvena tveganja

Cepljenje

Bolezen

Cepljenje

Tifus

Za določene skupine potnikov priporočamo cepljenje

Tetanus

Za potnike priporočamo cepljenje

Steklina

Za določene skupine potnikov priporočamo cepljenje

Hepatitis B

Za potnike priporočamo cepljenje

Rumena mrzlica

Za vstop v ciljno državo* je certifikat o cepljenju obvezen za potnika, ki potuje iz države z rumeno mrzlico

Hepatitis A

Za potnike priporočamo cepljenje

Zdravstvena tveganja

Priporočamo cepljenje proti hepatitisu A (virusni zlatenici). Za potovanja se običajno svetuje sklenitev zdravstvenega zavarovanja z asistenco v tujini.

Zgodovina
Libanon je zgodovinska domovina Feničanov, semitskih trgovcev, katerih pomorska kultura je na tem kraju cvetela več kot 2000 let. Območje Libanona so kasneje zavzeli Rimljani in ga vključili v rimski imperij, v srednjem veku so se tu odvijale križarske vojne, kasneje pa je postalo del otomanskega imperija.
Po zlomu otomanskega imperija ob koncu prve svetovne vojne je Društvo narodov upravljanje petih provinc, ki sestavljajo današnji Libanon, poverilo Franciji. Ustava sodobnega Libanona, sprejeta leta 1926, je določila porazdelitev politične moči med različne verske skupine.

Libanon je postal samostojen leta 1943, francoske sile pa so se iz njega umaknile leta 1946. Zgodovino samostojnega Libanona zaznamujejo izmenjujoča se obdobja politične stabilnosti in nemirov, v tem času pa je Bejrut postal regionalno finančno in trgovinsko središče, imenovan tudi “Pariz Bližnjega vzhoda”. Svojo vlogo je obdržal do izbruha libanonske državljanske vojne.
Po arabsko-izraelski vojni leta 1948 je Libanon postal zatočišče več kot 110.000 Palestincev, ki so tja pribežali iz Izraela. Nov val palestinskih beguncev je prispel po arabsko-izraelski vojni leta 1967 in jordanski državljanski vojni. Do leta 1975 se je njihovo število pod vodstvom Palestinske osvobodilne organizacije pod vodstvom Jaserja Arafata povzpelo na 300.000. Od začetka sedemdesetih let je navzočnost vse večjega števila palestinskih beguncev postajala problem, aprila 1975 pa je državljanska vojna izbruhnila z vso silo.

Izraelske sile so vkorakale v Libanon marca 1978 in se pod pritiski OZN umaknile konec istega leta, PLO pa je iz oporišč na jugu Libanona nadaljevala z raketnimi in topniškimi napadi na izraelsko ozemlje. Zaradi državljanske vojne v tem času v Libanonu ni bilo učinkovite osrednje oblasti.

Leta 1982 je Izrael sprožil obsežen napad na Libanon in zasedel vsa ozemlja južno od Bejruta. V času izraelske zasedbe se je zgodil pokol v taboriščih Sabra in Šatila, ki so ga izvedle falangistične milice pod vodstvom Elie Hobeika, medtem ko so izraelske sile varovale vhod v taborišča.

Mednarodne sile so prispele v Bejrut 20. avgusta 1982, da bi nadzorovale umik PLO iz Libanona, po posredovanju ZDA pa je sledil umik sirskih sil in palestinskih borcev iz Bejruta. V tem obdobju je prišlo do radikalizacije med različnimi strujami v državi. Leta 1982 je iz ohlapne koalicije šiitskih skupin nastal Hezbolah.

Sporazum iz Taifa iz leta 1989 je pomenil začetek konca vojne. Ocenjuje se, da je med šestnajstletno državljansko vojno izgubilo življenje okoli 100.000 oseb, nadaljnjih 100.000 pa je invalidnih zaradi poškodb. 22. maja 2000 so se izraelske sile skladno z resolucijo Varnostnega sveta OZN številka 425 umaknile iz juga Libanona. 19. oktobra 2004 je Varnostni svet OZN soglasno sprejel odločitev, s katero od Sirije zahteva umik enot iz Libanona.

Veliko škode, povzročene v državljanski vojni, je odpravljene, številni tuji investitorjiin turisti pa se vračajo v Libanon. Libanonska družba na splošno uživa več svobode kot kjerkoli drugje v arabskem svetu, kljub temu pa ostajajo napetosti med različnimi strujami ter bojazen pred sirskim in drugimi tujimi vplivi.
Po atentatu na nekdanjega premiera Rafika Haririja februarja 2005 je prišlo do množičnih demonstracij v Bejrutu, sirske enote so se zaradi zunanjih pritiskov pričele umikati iz države in obstaja negotovost, ali ne bo prišlo do ponovnih spopadov med proti- in prosirskimi sektami.

Dobro je vedeti

Država je dobila ime po pogorju Libanon, le to pa
je ime dobilo po aramejski besedi laban, ki pomeni belo in se nanaša na
s snegom prekrita gorska pobočja. Iz istega korena izvira tudi arabska
beseda za jogurt.

Zadnje novice iz države
Ošpice (globalno)

Ošpice (globalno)

14. junija, 2023
Libanon

Libanon

20. julija, 2022

Osnovni podatki

Uradni jezik: arabščina 
Državna himna: Kuluna Lilvatan Lil Ula Lil Alam
Glavno mesto: Bejrut
Površina: 10.452 km²
Prebivalstvo: 4.467.000
Gostota: 427/km²
Valuta: libanonski funt (LBP)
Časovni pas: UTC+2 (DST +3)
Državni simbol: libanonska cedra
Vrhnja internetna domena: .lb
Nacionalna klicna koda: ++ 961
 

Geografija

Ozemlje Libanona lahko razdelimo na 5 geografskih enot, ki si sledijo v pasovih od zahoda proti vzhodu:

  • obala Sredozemskega morja skupne dolžine 210 km,
  • priobalni pas širine med 2 in 3 km,
  • gorska veriga Libanon dolžine 160 km; tam se nahaja tudi najvišji vrh Kurnat as Savda, ki meri 3.088 m nadmorske višine,
  • dolina Bekaa dolžine 125 km in širine med 20 (sever) in 4 km (jug) in
  • gorska veriga Antilibanon, kjer poteka meja s Sirijo.

 

Prebivalstvo

V Libanonu živijo pripadniki večih verstev: kristjani (Maroniti, Arabci, Armenci), muslimani (suniti, šiiti, alaviti), Druzi in ostali. Zaradi politične občutljivosti uradnega popisa ni bilo že od leta 1932, predvideva se, da je muslimanov pribl. 60%, ostalo so kristjani. Največ je Maronitov, sledijo pripadniki grške pravoslavne, grške katoliške, armenske pravoslavne in armenske katoliške cerkve, najmanj pa je protestantov. Kurdov je manj kot 1%. Maloštevilna judovska skupnost se je izselila ob izbruhu državljanske vojne. V tujini živi okoli 20 milijonov libanonskih izseljencev, predvsem kristjanov. Med uradne prebivalce Libanona ne štejejo med 160.000 in 225.000 palestinskih beguncev, ki so se v državo zatekli med izraelsko – arabskimi vojnami in ne uživajo vseh državljanskih pravic.