Mongolija je azijska celinska država, ki jo na severu objema Rusija, na jugu pa Kitajska.
Mongolija je prava celinska azijska država. Na severu ima mejo z Rusijo, na jugo pa z Kitajsko. Znana je po puščavi Gobi. Po svojih kmetih ki živijo v jurtaj, nomadski živini, ki se seli po travnikih (pašnikih) glede na letni čas oz. vreme svojimi kmeti oz. nomadih.Mongolijo štejemo v Vzhodno Azijo. Znana je tudi po stepi.
| CEPLJENJE | proti bolezni |
| Obvezno | nobeni |
| Obvezno za določene skupine potnikov* | nobeni |
| Priporočeno za vse potnike | |
| Priporočeno za določene skupine potnikov** | |
| ZAŠČITA Z ZDRAVILI/ANTIMALARIKI | ni potrebna |
*cepljenje (za navedeno bolezen) zahteva država ob prihodu iz ednemičnih držav ali prestopu na letališču endemične države več kot 12 ur ali pa se potuje v endemični del države (kjer se bolezen pojavlja)
**cepljenje se svetuje glede na dolžino in način potovanja, poklicno izpostavljenost in določene aktivnosti na potovanju, občasen pojav posamičnih primerov ali izbruhov bolezni, stik s prijatelji in sorodniki (obisk), starost potnika,…
Potnik naj preveri, da je v predšolski in šolski dobi opravil vsa rutinska cepljenja iz Programa cepljenja za Slovenijo: davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, hemofilus inf., hepatitis B, ošpice, mumps in rdečke. Če tega ni opravil, priporočamo cepljenje proti omenjenim boleznim (v celoti ali z manjkajočimi odmerki)
V državi obstajajo območja z visoko (2500 m nm) in tudi zelo visoko (nad 3500 m nm) nadmorsko višino. Potniki, ki gredo na trekinge na področja nad 3000 m nm, naj upoštevajo vsa splošna pripročila za preprečevanje nastanka višinske bolezni. Pri postopnem dvigovanju (300 m na /24 ur) je dovolj časa za prilagoditev telesa na znižan tlak kisika v zraku po naravni poti. Vsekakor pa je treba pozornost usmeriti tudi v pojavljanje prvih znakov akutne višinske bolezni, saj se lahko razvije v življenjsko nevarno stanje. Za dodatne informacije si preberite sklop višinska bolezen.
Ko so temperature precej nižje od običajnih, lahko človeško telo hitreje izgublja toploto. Izguba toplote lahko povzroči resne zdravstvene težave kot sta hipotermija in ozebline.
Hude poškodbe se pojavljajo pogosteje po nesrečah, kot so plazovi ali nepričakovane nočitve na prostem, kot pa med običajnimi zunanjimi rekreativnimi dejavnostmi.
Sodobna oblačila in oprema so za pustolovske popotnike zmanjšala tveganje za omrzline in ozebline, vendar se ob nesrečah, ki so posledica slabega načrtovanja in v hudih nepričakovanih vremenskih razmerah, še vedno dogajajo.
Mongolija je ogromna, redko poseljena stepska država v srednji Aziji. Država je velika kot tri Francije skupaj in ima približno dva milijona prebivalcev (kot Slovenija), od tega jih milijon živi v mestih – približno 700.000 v glavnem mestu Ulan Batorju.
Podnebje je celinsko z mrzlimi subarktičnimi zimami (temperature padejo do -30 stopinj) in kratkimi vročimi poletji (podnevi se temperature dvignejo do +40 stopinj).
Osrednji del države pokriva stepa, južni del puščava Gobi, severni pa že sega v sibirski svet (tajga – gozdovi macesna, bora in breze). Na zahodu se razteza gorska veriga Altai.
Vsi ljudje, tudi meščani, so po srcu nomadi – veliko jih ima na deželi svojo čredo ali sorodnike, h katerim gredo večkrat na leto na obisk.
Prebivalstvo na deželi se preživlja z živinorejo. Mongoli so nomadi – živijo v gerih (ger je jurta) in se skupaj z živino celo leto selijo za boljšo pašo. Tako v stepski pokrajini srečujemo črede konj, ovac, koz, jakov in kamel. Ponekod, vendar v manjšem številu, pa tudi krav in volov. Življenje na deželi je življenje v divjini. Zimo vsa živina preživi na prostem, ljudje pa v gerih ali lesenih kolibah (v krajih, kjer je les). Vsak ger ima zato svojega psa, ki brani čredo. Pravi “mongolski psi” naj bi bili tisti, ki imajo nad očesi svetli lisi – ti se plenilcu zdita kot odprti očesi – torej v plenilca zrejo štiri oči (oziroma dvoje, če pes spi), česar se bojijo. Geri so značilni nomadski “šotori” z lesenim ogrodjem, na katerega napnejo več plasti platna. Med notranjo in zunanjo plastjo platna je debela plast ovčje preje, ki je odličen izolator. Kuhajo v peči sredi gera, od koder sega dimnik proti vrhu, kjer je odprtina (poleti zračnik). V vročih mesecih se plasti tkanine in volne dvigne od tal za nekaj deset centimetrov, kar povzroča prepih in notranji prostor je hladen.
V stepi se pasejo tudi črede divjih konj, kamel in gazel, v gorah pa jelenjadi in divjih ovc. Divji konji – konji Przewalski – so predniki sodobnega konja. S programom zaščite določenih območij so dosegli ohranitev te vrste konj.
Konji so danes še vedno osnovno prevozno sredstvo, razen v glavnem mestu. Po manjših mestih je promet mešan – motorni in konjski. Cest izven mest praktično ni, glavne ceste med večjimi kraji so zvožene kolesnice. Konje uporabljajo predvsem za ježo, redko za vleko. Redijo jih tudi zaradi mleka – iz fermentiranega kobiljega mleka pridelujejo airag, pijačo z nizko vsebnostjo alkohola, ki jo pijejo večinoma ob praznovanjih.
Za prehrano v Mongoliji redijo ovce, tudi koze in teleta, konja zakoljejo le, če jim gre za preživetje v hudi zimi. Mongolski jedilnik je mlečno-mesen. Tipične jedi mongolske kuhinje so: kuhano ovčje meso in kruh, ovčja juha z rižem ali rezanci, borcogi (pečeni svaljki iz moke in vode), hošurji (v testo zavito kuhano ovčje meso), jogurt (s sladkorjem ali brez), smetana, različne skute in nekaj vrst sirov. Zelo dobro borovničevo marmelado pripravljajo ljudje na severnem delu države.
Najpomembnejši mongolski pijači sta čaj (zeleni čaj z mlekom in soljo) in airag.
Vir: http://www.zupca.net/dnevna_soba/potovanja/mongolija.htm
